Tu skozi do trpečega greš mesta,
tu skozi pot gre v večne bolečine,
tu skozi k pogubljenim pelje cesta.
Pravično umel je stvarnik iz višine,
ustvaril me je silno, brez napake,
v ljubezni prvi, iz vednosti edine.
Pred mano ustvarjene stvari le take
so kakor jaz, ki tu stojim za večno,
kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.
(Dante Allighieri, 1309 – 1321,
prevedel Andrej Capuder)

Zatekla sem se v jamo
in vstopila na nek zarjavel
rudniški voziček, na katerega
so rudarji nakladali rudo
in jo vozili iz pekla,
da so s premogom talili železo.

Mislila sem si, da moralnosti v peklu ni,
če od tam oskrbujejo človeštvo
z železovo rudo in premogom,
da izdelujejo naprave za pobijanje
ljudi in uničevanje planeta.
Tudi nafta je globoko tam doli.

Hotela sem videti katere pošasti
proizvajajo svinec za metke.
Malo strah me je bilo obiskati
skladišča polna surovin in arzenala,
razbeljeni kraj, kjer je vse zapečateno,
tam spodaj na dnu, kjer plamtijo močni
zublji ob razkuzmanih hudičih,
ki vladajo zgoraj človeku.

Srečati se s spodvitimi izgnanimi
Nebeščani pod zemljo,
s škrlatnimi očmi,
kosmatinci z dihalno obstrukcijo,
razdivjano krvno plazmo,
skrivenčenih ustnic, nabuhlih lic,
z zgoščenostjo okrog vratu,
s spački zunajzakonskih zvez,
ki so znotraj vsi perverzni.
Nekaj strašansko pekočega
mora biti v Dantejevem peklu,
kjer s kompresorji v rokah vrtajo
zemljo pohujšani svetniki.

Izstopim tam doli globoko
iz rudarskega vagončka
in na mesto, da bi se srečala
z Dantejevim peklom,
je izskočil iz mene norec.

O kritičnem soočenju s samo seboj,
sem sestavila spisek razmišljanj
o morebitni izključenosti človeka
s planeta, saj se sebe
nisem mogla razložiti kot zlo
in si vsega zla nadeti nase.

Tam sem našla le izvotljeno jamo,
prostor, ki so ga prepustili
mističnim duhovom za duše v ekstazi,
ki iščejo poti, po katerih se sprehaja
Lucifer, da bi se oprostil lastnih obtožb.
V pekel je prišel tudi nek Kitajec,
ki so ga obsodili na štiri leta pekla,
ker je bral Playboya. Rekel je,
da sprejema modrost Virgila, ki pravi:
"Srečen tisti, ki je zmogel spoznati vzroke stvari."
Spremljal me je po devetih krogih Inferna.
Ko sem prišla nazaj v Purgatorio, sem vzdihnila:
"O Beatrice, alegorija božje milosti,
kako rada bi bila podobna tebi."

www.tatjana-malec.si