Velikokrat, ko se po gorski poti,

zarasli..ozki,

prebijam skozi

grmovje, trn trdovraten proti

hiši, rojstni, domači,

zapuščeni, se mi mama, njena senca

prikaže, vidim…slišim jo, mi prihaja naproti;

postavo njeno

v črnem, sključeno, vidim med drevjem,

ni ona,

so samo sence samote

v kraljestvu orla, od boga pozabljene;

otroci smo odšli, vsak zase smo odšli, postali smo svoji,

da ji ne bo hudo, je rekla s solzami

takrat, ko smo odhajali,

da je ne pozabimo, pisali ji bomo, smo obljubili,

ob slovesih se vedno mudi,

s cmokom v grlu smo ji še pomahali,

vedeli smo, da nas ne bo več nazaj in da bo ostala sama;

takrat, ko

me slučajno pot vodi mimo,

takrat, ko jo pogrešam…čutim notranjo

potrebo, jo obiščem,

takrat se k njej odpravim ,

do hiše njene, k spominom

na mladost,

na njo, ki počiva nad cerkvico vaško,

njej nosim rože in takrat v srcu, tako kot ona, ko nas je čakala, čutim praznino…osamljenost.