Na tibetanske mlinčke
molijo budisti,
a jaz vem, da je obstajal mlin,
ki je znal svojo molitev na pamet.

Gnala ga je voda
in rotila, naj dela in moli.
Mlinsko kolo se je naučilo
zlogovati ritem mletja
in občutiti okus po vodi,
zrnju koruze in polenti.

Potoček Vrnivec je šumel
in voda ga je poganjala
v moj otroški spomin.
Mlinsko kolo je sledilo
njenemu notranjemu zakonu.

Mlin še vedno ropoče.
Tako neizrekljivo domotožno
voda poganja stope
in daje čutiti, da še ni odnehal
v spominu mleti in moliti,
čeprav ga že desetletja ni več.

Nekatere molitve so kot mehka
tekoča voda najbolj čistega
mladostnega hrepenenja.
Tako brezčasne so,
da ti naredijo veselje,
ko se jih iščoče srce oklene
in spremeni v razkošje časa.

Razkošatijo se travniki,
ki zaženejo vode
in te pomešajo s cvetovi v travah
in plodovi pod drevesi,
ki so ena sama molitev rasti.

www.tatjana-malec.si