Najbolj nezvesti ljubimec,
nikoli več ga ne bom priklicala nazaj,
da me še enkrat poboža.
Nikoli več ne bom deležna trenutka,
ki mi ga je prinesel njegov nežni dotik.
Morje je sanjalo z Orfejevim grlom,
žejno samotnega ljubljenja z menoj.
Bil je napon duše, dotik norosti,
ki mi je zmočil obraz in mi zarisal
sanje v oči, zapustil v pljučih vdih neba.

Bila si kot vila gozdna..razmršena,
vsa potna, v barvah jesenskega časa,
kot pastirica Hajdi….deklica gorska,
ki jo sam zlodej gora preganja,
gospodar področja Šuma,
prečudovitega kraja Vintgarja;
takrat mimo mene zdrvela si
brez daha..pozdrava, kot duh…škrat gorski,
vse je bilo tako na hitro, kot moment..trenutek,
in utrnila se mi je misel..preblisk,
da morda hitiš za nekom, za časom..oblakom,
ne da bežiš pred menoj..soparnim dnevom;

Vse upe svoje polagam vate,
v dlan tvojo….toplo, naročje,
sanje..hrepenenja ti izročam,
le malo tvoje nežnosti si želim;

vate verjamem draga, cvet moj
ljubeči, iz sveta, vrta nebeškega,
žlahtnost..prvinskost, lepota tvoja
so kot žarek iz neba, so kot lune sijaj;

v tebi sem našel zaklad…bogastvo,
draga, biti tvoj prijatelj…ljubimec
pomeni biti bogat, biti mogotec,
in v tvojem objemu uživati ljubezni carstvo;

Previdno stopaj po stezah
prehojenih, sledeh, v najine
spomine, draga ne dovoli,
da trenutke lepe čas pohodi;


skupaj z nebom, soncem..meglo,
z oblaki temnimi sva plesala
takrat, tisto poletje, nenasitno
sva se ljubila, bila sva kot eno telo;

Ko si krajšaš krilo,
si ga pusti vsaj toliko v dolžino,
da ti bo zakrilo srce,
ko ti bo loputala vest.
Če boš gola, bo vidna
vsa tvoja umazanija.
Le z zvezdogledom mrtev
lahko pogleda pod kožo,
kako se ti iskri pohlep.
Tvoje osušene in uvele ustnice,
ne bodo nikoli več zlikane.
Žulji tistega, ki si ga izigrala,
naj ti lajšajo migreno,
ko se boš sesuvala v novo.
Lahek šum dežja te bo jemal
tako, kot je jemal njega,
ki si ga opeharila za denar
in njegov mir. Tla boš morala
popleskati z apnom, ker iz tal
bo vedno odmeval
njegov glas fej!

www.tatjana-malec.si

(iz cikla pesmi Poezija absurda II. novo)

Pustite mi jo, prosim vas lepo,

ne ogovarjajte drugje jo,

jaz sam jo bom, doma, z vašo pomočjo,

ne blatite je, damo…mater mojo Slovenijo;

kaj ni dovolj storila za nas,

nas je rodila…dojila, nam dala

prvo skorjico kruha,

ljubezen do sebe…drugih je vcepila v nas;

Stopam v prst črno,

humus, tla gozdna,

spolzka….vlažna

so od dežja,

trava v njem je od viharjev čvrsta, rosna;

Tišina me ubija…mori!

In ti dobro veš, da me boli,

veš, kaj me muči,

kako takrat trpim, ko te ni,

ko te iščem…čakam, ne veš pa, da mi je takrat za umreti;

za dušo, za srce me drži,

ne pojenja, ne popusti,

davi me, ugonablja…duši,

z mano se igra slepe miši, tako kot ti;

Noč moja z jutrom,

dnevom se pozdravlja,

se od njega…mene poslavlja,

odide stran, tja, proč..drugam;

tam nekje…drugje, tudi tam domuje…spi,

z manj svetlimi zvezdami kot so moje

se smeje, z njimi 'flirta', ponočuje,

z luno, ki ni kot moja vsa svetla, hodi v svate;

Kaj čakaš? Da bom pesmi pisala? Kričala?

- AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA………………..


Pika na »i« - je bila tvoja »šala«.
V globini plitkosti si me želel uničiti.
Kako ponižujoče je to tvoje mišljenje izmaličeno.
Sedaj le vidim, kakšen »portret« naslikan v tvoji glavi -
na njem moj obraz - največje primitivnosti odraz.
(še pljunek v oči tako pekoče ne boli).

Bije zvon,
pa ne prebudi kamna.
Stari oznojeni kamniti trg,
zarotitven in zgrbljen
brezdušno spi
pod levjimi šapami.

Telo so mu preoblekli
v belo prtenino
in zakrili njegovo razigrano
beneško razpoloženje
pod masko interesov.

Ravnokar je bila v cerkvi
poroka in slišim mehko
istrsko narečje in svate,
ki vonjajo parfum v Kopru.
Nevesta lebdi v belem oblačilu
kot hortenzija in se ozira
po šavrinskih pupah.

Svobodna je pesem kot ptica na nebu,
Ljubezen je lepa kot roža v cvetu.
Le misel je hitra in čas ta beži,
Spomini ostajajo na stare nam dni.

Življenje prepleta nam mavrice sijaj,
V vsakem trenutku zvezdni migljaj.
Počasi, a varno se dviga ta svet,
V vse barve in zvoke zavedno odet.

Le nekaj svetlobe ostalo je tam,
V svetu neznanem, neznani nam kraj.
A tam se življenje prebuja sedaj,
Mavrične barve prepletajo Raj.

Tebi v slovo, ki odhajaš tja,
kjer te ne poznajo, a te pričakujejo;
toda oni ne vedo, koliko pomeniš
mi v življenju… pa pustimo malenkosti, kaj bi sedaj to?

Še sanja se jim ne, kdo
si in od kod, niti približno
jim ne 'kane', da mi bo za umret, hudo
v nočeh brez tebe.. mi bo res? Vem, ja, 'sto posto'mi bo!

Ah, česa vse še oni ne vedo,
saj jim niti ne more biti jasno,
kako le? Samo jaz vem, ki te poznam..rad imam,
da oko je tvoje solzno,
da ti ni lahko oditi na dolgo pot, v neznano.

Oko trudno ne zaprem,
ne morem ga, enostavno
ne gre, preveč vsega je videlo,
doživelo ta dan,
ranjeno je, izmučeno
od vsega, tudi od izpraševanja,
od psihofizičnega mučenja;
v polmrak zavita ozka celica,
ravno pravšnja
za eno dušo, brez jaza, pol možganov, pol telesa,
pod stropom okence…le ozka lina,
da lahko oko ujame košček lune..sonca,
da se z vetrom,
pticami pogovori, izjoče dušo;

Hodim po starih,
že skoraj pozabljenih poteh.
Stopam upočasnjeno,
kot je nekoč tu rasla
zelena moč
z rosnim kožuhom,
s svojim desnim
in levim stopalom,
ki je pobirala dragulje
in jih zlagala v košaro.

Bila sem med onimi,
ki jim je veter prešteval
zaklade, barval spomine
in nanašal luč,
da sem jih našla
kot štiriperesno deteljico
sreče v gosti travi.

Kmalu nas bo poznojesensko
sonce skrilo v vrečo teme.

Zbogom luč!

Ob dolgih večerih bomo lahko
sklepali prijateljstva, igrali domino,
bili budni ob televiziji, pogovoru, branju,
ali v amneziji zimskega spanca.

Vode pomagajo podpirati nebo,
da zvezde ne padejo
v žejni Neptunov vodnjak.
Nad njim lebdi droban pršec,
ko brezdušni čas kraljuje
na temačnem dnu.

Voda izhlapi kot izhlapijo leta,
ki gredo skozi svetlobo
sončevega vetra in krila dreves.
Neulovljiv je njen topli dih.

Številne so želje, ki prihajajo
in odhajajo, trpke kot kutina,
ki nikoli ne dozori v sladki sadež.

Turobnost…sivino dneva je pregnala,

tisti trenutek, ko sem jo srečal..pozdravil,

ponudil ji besedo, a verjetno je šum potoka ponagajal,

da se mi ni nasmehnila..ustavila.


Za trenutek sem opazil v njenih očeh

nemir, osamljenost, morda žalost

preteklih let, sledi solz v temnih nočeh

prelitih, žarek upanja v življenje…radost.

Samo misliti, da nekoga

ljubiš, je premalo...

je toliko kot nič ali pa vsaj enako,

če že ne misel zgrešena;


ljubiš takrat, ko z ljubljeno

hodiš, z njo spiš, jo sanjaš,

enake misli misliš, dihaš

isti zrak, uživaš..trpiš z njo;

Ko te avgustovsko sonce
pred deževjem zadnjič piči
v kožo in ti vžge limfo,
predaj se milemu vetru
in zanihaj, brez štetja časa.

Zatresi se malo
in daj sladkobo tistemu,
ki se te želi.
Kako slastno in medeno
se te bo dotikal
in užil.

Počasi..hrabro, ne vsiljivo, malce vzvišeno
jesen vstopa v polja našega življenja,
v vrtove vsakdana,
vsa je kot pohotna, razigrana, irska,
brhka rdečelasa deklica,
spet drugič, kot spoštljiva gospa, ki obdaruje nas in je nosilka
plodnega..razburkanega življenja,
s plameni naravnih barv v laseh,
v sončnih dnevih je v barvah mavrice, ognjeno žarečih;

Naj se nevidna plast,

ki loči absolut tvojega duha v tebi

v odnosu s tvojimi izgovorjenimi besedami

počasi razblini. Naj se Tvoj nebeseden absolut duha

skozi tvoje tolažljivo in sočno srce zdaj ubesedi.


Približaj se mi z srčno teleportacijo srca,

in naj se simpatija začne razvijati v empatijo,

kar pomeni ne samo simpatizirati z mano,

ampak dejansko čutiti enako meni in potem

skozi sebe prevzeti naboj nianse mojega duha.

Iskrena, prijazna, iskriva, vabljiva,
je pesem, ki času kljubuje.
Besede domače, kot slastne pogače,
ki kakor odmev med nami potuje...

Ostaja v spominih, ponovno spet vabi,
kot žarek prebuja te v dan,
beseda domača, ki vselej se vrača,
ko jo prebiraš, nisi več sam...