Hodim po starih,
že skoraj pozabljenih poteh.
Stopam upočasnjeno,
kot je nekoč tu rasla
zelena moč
z rosnim kožuhom,
s svojim desnim
in levim stopalom,
ki je pobirala dragulje
in jih zlagala v košaro.

Bila sem med onimi,
ki jim je veter prešteval
zaklade, barval spomine
in nanašal luč,
da sem jih našla
kot štiriperesno deteljico
sreče v gosti travi.

Nasproti pihlja veter,
nežen in tih,
poln radosti
kot majhen napev,
prepojen z vonjem rož,
ki se komaj odpirajo.

Soba v kateri bi čakala
vse svoje življenje,
da se zbudim
kot sladka pomaranča,
ki je ukrotila vse sonce
pod svojo kožo.
Nikoli ni bila olupljena,
da bi v njej vsa sila ugasnila.

www.tatjana-malec.si