|
Turobnost…sivino dneva je pregnala,
tisti trenutek, ko sem jo srečal..pozdravil,
ponudil ji besedo, a verjetno je šum potoka ponagajal,
da se mi ni nasmehnila..ustavila.
Za trenutek sem opazil v njenih očeh
nemir, osamljenost, morda žalost
preteklih let, sledi solz v temnih nočeh
prelitih, žarek upanja v življenje…radost.
Moč njeno, upanje v naprej..bodočnost,
sem čutil, ujel sem njeno notranjo potrtost,
duh njen uporniški sem zaslutil..videl,
pesniško dušo ujeto v lastni oklep sem zaznal.
Glas njen je izdajal krhkost…nemoč njeno,
potrebo po stisku roke, senca večnega slovesa
je bila med nama, ko sva si rekla : »Adijo,
zbogom, morda se še vidiva, saj sva si skoraj enaka.«
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080831091303696
Domov |
|
Powered By GeekLog |