Turobnost…sivino dneva je pregnala,

tisti trenutek, ko sem jo srečal..pozdravil,

ponudil ji besedo, a verjetno je šum potoka ponagajal,

da se mi ni nasmehnila..ustavila.


Za trenutek sem opazil v njenih očeh

nemir, osamljenost, morda žalost

preteklih let, sledi solz v temnih nočeh

prelitih, žarek upanja v življenje…radost.


Moč njeno, upanje v naprej..bodočnost,

sem čutil, ujel sem njeno notranjo potrtost,

duh njen uporniški sem zaslutil..videl,

pesniško dušo ujeto v lastni oklep sem zaznal.


Glas njen je izdajal krhkost…nemoč njeno,

potrebo po stisku roke, senca večnega slovesa

je bila med nama, ko sva si rekla : »Adijo,

zbogom, morda se še vidiva, saj sva si skoraj enaka.«