Bila si kot vila gozdna..razmršena,
vsa potna, v barvah jesenskega časa,
kot pastirica Hajdi….deklica gorska,
ki jo sam zlodej gora preganja,
gospodar področja Šuma,
prečudovitega kraja Vintgarja;
takrat mimo mene zdrvela si
brez daha..pozdrava, kot duh…škrat gorski,
vse je bilo tako na hitro, kot moment..trenutek,
in utrnila se mi je misel..preblisk,
da morda hitiš za nekom, za časom..oblakom,
ne da bežiš pred menoj..soparnim dnevom;
še danes ne vem, in mi je žal,
zakaj vse tisto, čemu, vse bi dal,
da bi te lahko takrat objel,
s teboj besede izmenjal,
te poljubil na lica mokra od znoja,
še danes se mi ne sanja
in mi je žal,
da se takrat nisem bolj potrudil
in te razumel,
o, kaj vse bi dal;
ostane mi samo eno, grenko spoznanje,
da ni vse tako kot se zdi, da je,
in da virtuala, ne samo reala, da tudi ona
lahko narekuje…dela noči mučne..dolge brez sna.
Bila si kot vila gozdna..razmršena,
