Oko trudno ne zaprem,
ne morem ga, enostavno
ne gre, preveč vsega je videlo,
doživelo ta dan,
ranjeno je, izmučeno
od vsega, tudi od izpraševanja,
od psihofizičnega mučenja;
v polmrak zavita ozka celica,
ravno pravšnja
za eno dušo, brez jaza, pol možganov, pol telesa,
pod stropom okence…le ozka lina,
da lahko oko ujame košček lune..sonca,
da se z vetrom,
pticami pogovori, izjoče dušo;
duh 'kible' neizpraznjene,
kot afrodiziak…anestetik,
oko ranjeno ne rabi pomirjevala…tabletk,
vse ima, še uspavanko, še njo ima,
mu poje jo stražar in vsi njegovi
na hodniku, z močjo zmagovalca, težkimi koraki,
mu pendrek pomaga, z njim takt daje,
udarja z njim po železni ograji, da zveni
kot pesem sužnjev…glas angela smrti za duše preklete,
da še tisto malo možganov cefra…mori;
svetloba, luč zanikrna na stropu hodnika,
še ta ugasne,
rodi se groba tišina,
tu pa tam iz celic vzdihi globoki, molitev…kletvice,
oko se zapre..zaspi, ne moti ga nov 'make up', zgroženo lice.
Oko trudno ne zaprem,
