Stopam v prst črno,

humus, tla gozdna,

spolzka….vlažna

so od dežja,

trava v njem je od viharjev čvrsta, rosna;

njegovo moč, moč gozda čutim,

ga vonjam, trohni

listje v plasteh v globino,

korenine življenja hrani;

moč mi daje, občutek varnosti

v njem zaznam, pozabim skrbi

vsakdanje,

v njem sem kot otrok v objemu matere;

drevesa stoletna in več,

iz njih črpam moč,

spoštujem…občudujem njihovo

držo pokončno, viharjem uporno;

na vsa pljuča zadiham

v njem, bistrih misli ga zapuščam,

nikoli ga ne pozabim,

rad ga imam, sem del njega, vanj se vračam;

človek, zamisli si Pohorca brez gozda,

je kot riba brez vode,

kot ptica brez neba,

kot roža brez sonca…ljubezni, svetlobe.