Pika na »i« - je bila tvoja »šala«.
V globini plitkosti si me želel uničiti.
Kako ponižujoče je to tvoje mišljenje izmaličeno.
Sedaj le vidim, kakšen »portret« naslikan v tvoji glavi -
na njem moj obraz - največje primitivnosti odraz.
(še pljunek v oči tako pekoče ne boli).
Pustila sem te v najglobi del srca
brez vseh pogojev in začrtanih meja.
In tiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii???
Dal si mi »trnek« - misleč:
»Ta k…. me bo že lovila nanj,
saj je lahkoživa in lažniva,
zanjo pomemben le dinar
in te »priložnosti« ne bo izpustila…«
(kako si mogel…
da si tako … nizko …
o meni mislil?
- vse, kar je bilo lepega
si s tem uničil)
Veš dragi, imaš tako umazane oči,
da ti ne morejo pomagati tisoči luči,
in v tem – dojemi – moje krivde NI!
Zaradi svojih (iz preteklosti) zablod,
nezgod, »črnih pogodb« - mene si obsodil -
tisto, ki tja sploh ne sodi.
Zatorej, puščam tebi prosto pot…
Lepo in vedro nesi vedro te umazanije še naprej
le vedi, da me ne najdeš več na poti tej.
Da, ljubezni ogenj v srcu še močno gori,
ne izgori… ampak umazati sebe ti ne dovolim.
Pa naj še tako močno te ljubim.
Zdaj ta ljubezen moja le –
obljubim.
Kaj čakaš? Da bom pesmi pisala? Kričala? 
