Stopava v jesenske barve

travnikov..gozdov, pisane

livade vseh pastelov, gore

opazujeva v odeji meglice;


z roko v roki hodiva, srečna sva,

dotikata se najini vlažni koži,

ustnice..jezik iščeva med poljubi,

zrak s slino si posojava..živiva;

priletiš... kot NLP z neba.

govoriš, se smejiš...

nekaj besed -

skušam ujeti korak.

gledam zdaj tja, tja zdaj.

ne gre...

Ples tigrov med belimi snežinkami
vstopa v igro medle svetlobe,
ki bo izgubila svojo mehkobo
in tako bo nebo spremenilo svoje
cvetoče telo in odela ga bo črna sivina,
pelerina tigrove kože.

Kdo bo oblekel njegovo slečeno belino,
njegovo oblačilo, stkano iz belih kosem,
kdo bo stehtal letne čase z vonjem
po šmarnicah in jasminu,
kdo bo preštel labode, ki bodo odleteli?
Kako je že ime tisti ptici z belim puhom
po trupu, ki molči, ko se vse kar je belo
s silo in zvijačo spreminja in menjava perje?
Skoraj nihče se več ne spominja njenega imena.

Najhuje je zvečer, ko vse hodi spat,

ko dan poreče zbogom, takrat,

ko mesto prekrije noč in ulice zalije

svetloba, avtov žarometi..izložbe svetle;

ko se ptice v svoja gnezda vračajo,

ščebetaje se oglašajo, netopirji gredo

na hajko in se vešče okrog luči zbirajo,

takrat nastopijo mrak..noč, skupaj vstopajo;

Tisti trenutek, ko sem bil zopet s tabo,

čutil bitje..tek tvojega srca, vpijal besede

šepetanja, nežnega stokanja…lepoto

tvojo, sem bil v polju drugačnosti..omame;

bil sem kot, da se mi nekaj dogaja,

kar sem že pozabil, v sebi zatrl..utopil,

nekaj, kar je že pol pretekla zgodovina,

bilo je tako kot prvikrat, ko sem te »dobil«;

Večkrat izrečena beseda
ljubim te…imam te rad…rada,
če je beseda samo miselna, ne rojena
v srcu, je že v startu na smrt obsojena;
ne traja dolgo, je kratkega
veka..življenja, je nesmiselna,
zavajajoča…goljufivka srca,
s časom je srcu celo sovražnica;
išče izgovore iz sveta sprenevedanja,
ne osnovanega obtoževanja,
podtikanja z izgovorom ščitenja
ljubezni…prijateljstva;

Odprem se kot nebo …
Kako je tebi ime,
neskončni zlati trak,
ogrevanje in ohlajevanje trenj,
potovanje in vračanje.

Morda je temu ime školjka,
ki se ji je uspelo
kristalizirati v biseru.
Morda je to notni zapis
Bachove simfonije
v matematični logiki,
Escherjeva grafika,
prisotna v odsotnosti?

Najbližja zemlja
Največje sonce
Najtišja luna
Edina mati
Radost ob zmagi
Veselje ob tebi.

Duša je obešena
in razprta na kolu hrbtenjače.
Tkivo je zjedkal kisel dež.
Kje je tisti, ki ji bo
ponudil obrok sonca?

Se mar sprehaja po poteh,
kjer ležijo večno zaspani,
ki so se jim pogreznile
ponižane besede v tla
z večnim izrekanjem molka
v koreninah in korenih besed?

Ustvaril sem ti lesk v očeh,
da me vidiš
v svoji ljubeči domišljiji.
Odprl sem ti srce,
da si me vanj položila
na lažjo stran.
Presegel sem sebe,
ko je v tebi zalesketala luč.

Sleherna beseda,
ki sem ti jo izrekel,
je dobila prostor,
da prebiva v tebi.
Tako podobna si
shrambi moje matere,
v katero je zlagala
meni najljubše stvari,
ki so me gugale
na točki poželenja.

Z njo je še misel na njo odšla,

vse, kar je bilo njenega,

je s sabo ponesla,

še sliko, sončnice in starega psa;

njega je odpeljala,

da bi me prizadela,

ranila, saj je vedela,

da sem ga imel rad,

saj me je zadnje čase

samo še on razumel in jaz njega,

Ljubezen je voda v puščavi,
je svetloba v prostoru,
je gibanje v naravi.

Ljubezen je človeška usoda,
Je Kraljeva Krona,
je pesem brez konca.

V ljubezni je pot, v
ljubezni so vrata, v
ljubezni je ključ.

V ljubezni smo ljudje
pod eno streho
združeni.

Ko veslaš valove,
obrni hrbet vetru,
postavi se kot jadrnica,
ki se zapleta v gibanje zraka.

Če te tuja sila odnese med čeri
in če ti sončna ura nagaja,
da ti spremeni naklon časa,
se obrni k notranjemu zakonu.

Tu deluje posebna vetrnica.
ki se ne obrača po vetru.
Tu tiči kompas, pribit na tvoje telo,
ki skrbi, da ne boš utonil.

Spat se odpravljam

na meglice jesenske,

ovit v noči temne,

v hladna jutra vstajam;


drugačen se prebujam,

brez miru sem, v sebi

nisem svoj..pri sebi,

težko veke odpiram;

Večna dilema med nama,

je v postelji, leži z nama,

kdo več da, kdo več dobi,

je v zraku, nad nama visi;


tisti mah, ko se uskladiva,

ko si nasitiva..želje..potrebe,

je ni, takoj je preč…izgine,

ko strastem..srcu zadovoljiva;

Imam še odprt dolg,
ki ga še nisem poravnala.
Tako velik je ta moj dolg,
da ne bo nikoli poplačan.
Je z ravnilom podčrtan.
Vse njegove izrise
je premerilo sonce.

So dnevi, ki nimajo
posebnih oznak.
So pa najlepši relief
nagubana mehka luč,
plapolanje ognjev v temi,
toplina, ki ima roke in telo,
zdramitve odznotraj.

Povsod sva skupaj,

še takrat, ko sem

daleč, si z menoj,

z mano si tudi takrat, ko sem sam;


ne želim, da odideš

drugam, da zapustiš

srce moje….objem,

saj veš, da slovesov ne maram;

Žuborenje brzic, nežno šepetanje

kristalnih lepot…melodij narave,

zbor umetnin…čarov narave v tolmunih,

v dvoranah potoka, ptic močvirnih

kriki so v meni..srcu, v dnevih..nočeh;

Zdaj vem, zakaj se včasih mrak tako zgosti: samo navidezna prisotnost je. In če me božanje zasanja, odplavi, se pozneje javlja - v neizrazljivi želji - samo posledica odmaknjenosti, ki stori dan bloden in melanholijo temnejšo.

Veliko si pri meni.

Jutra so siva. Mesto oživi, vsi nekam hitijo, vrh gradu se izgublja v nedoločljivi modrini, od nekje je slišati brnenje odhajajoče barke. Pozneje, čez dan se stori topleje, svetlejše postane.
Zdaj bi se morala videti, ko tako skupaj leživa in se primaknem čisto k tebi. Ko mižim in tu pa tam pogledam, da vidim, če me še opazuješ, ko mi govoriš o nenavadnih stvareh Ta bližina... Ta približanost...

Stopim na prste
in gledam v čeljusti,
kaj bo jezik govoril.
Drsim, počasi drsim znotraj,
odpiram nedra sončni kovini,
tabernakelj svetosti.

Iščem zlatarja,
njegove prstne odtise.
Ko se obrnem, da bi odšla,
se mi odpre neopremljena soba.
Vstopim, se sezujem.
Hodniki me vodijo nazaj
k srečanju z začetkom.
Pot postane molitev,
vrnitev postaja, s spevnimi
odlomki Requiema.

Povej mi, kako in kje te najdem
v tem ponorelem svetu….mestu,
kje si v tem času hotenj…..iluzij,
večnega tistega, če bi bilo,
vsakdanjih bluzenj;
kje v tem času, ko nam je za kulturo
kot za lanski sneg, ko se na moralo
po l… in na njo požvižgamo,
kjer vse povprek kar tako razglašamo
za lopove in da so v zvezi s korupcijo;

smej se na ukaz,
da bo tvoj poraz,
slajši kakor kdaj,
lep spomin vsaj.
stoj z menoj vznak,
štej vsak moj korak,
hodi kakor pes,
poslinjen gleda ves.
vame brez moči,
žalostnih noči
sramežljivih let
nepremagljivih stez .

Hitim, da ti pismo napišem,
namen imam, da se ti oglasim
in tako najin molk prekinem,
ki v naju dveh živi, v nama je našel dom;
zagospodaril je v celoti
z najini duši..srci, ju popolnoma okupiral,
jima abstinenco…post zaukazal,
prepovedal čustvovati..ljubiti, živeti;