Ponudi čokoladico, ona nič.
Pa potem še drugič in tretjič... in stotič.
Se razplamti, zagori in zagrabi. V prazno dlan.

Kaj ti pa je? Saj ničesar tu ne ponuja se...
Bil je le privid nekega soparnega dne...
Novih moči v nov dan se hiti,
vse v življenju je krasno,
imamo daleč naokrog najlepšo fasado, jasno.
Kaj hočeš še več?

Samo kravato..iglo si še pripnem,

čevlji zloščeni, da jih obujem,

na polici takoj za vrati čakajo,

za trenutek poškilim v denarnico in zbogom..adijo;


toda nekdo gre..hiti za mano v noč, slišim

njegov korak, zadah smrdljivi na vratu čutim,

»Kaj 'cvikaš'? S tabo grem, sem tvoja,«

se v meni oglasi ona..karma moja;

Odpravljam se tja,

kjer ona je, leži,

mirno teče..čaka

name, v brzicah..se peni;


vsa je voljna..drhteča,

vabeča, kot deklica

s planin…Pohorja,

livad…travnikov..gora;

Te pesmi, darilo so od Njega,
ki podaril vozovnico je Tebi za ta Svet,
da v njem boš videl Cvet,
ki krasi ta Svet.

A Cveta našel nisi,
našel mnogo drugih si stvari,
zaradi katerih živčen si postal,
ker misliš, da tako je prav.

Mnogo trav si posejal,
pa saj trava je že rasla,
čistilno si napravo v beg pognal,
saj veš, da zato se ti bo zrak maščeval,
bistrino in čistost si zasvinjal,
zato iz korita ješ in v svinjaku boš stanoval.

kako si želim, da bi ti,
prost vezi, našel in ostal;
ostal in ne več bežal.

ti rabiš vznemirjenje
za svoje življenje.
jaz občutek, da ti
zmorem to dati,
te umiriti, celega vrniti.

Marsikaj imam svetu za povedati,
a ne morem mu povedati,
dokler mi ne prisluhne
in svojega srca mi ne odpre.

Ko srce odprto bo,
znanost bo vanj vstopila
in vse skrivnosti mu razkrila,
zaradi katerih na ta svet ga je spustila.

Srčno rad bi ti sledil

v svet tvoj, v okrilje

drugačnosti, prehodil

vsa morja..znanja, milje in milje;

da bi te vso razumel,

na novo bi programiral

sistem svoj, sprejemanja,

oddajanja..dojemanja;

Stopava v jesenske barve

travnikov..gozdov, pisane

livade vseh pastelov, gore

opazujeva v odeji meglice;


z roko v roki hodiva, srečna sva,

dotikata se najini vlažni koži,

ustnice..jezik iščeva med poljubi,

zrak s slino si posojava..živiva;

priletiš... kot NLP z neba.

govoriš, se smejiš...

nekaj besed -

skušam ujeti korak.

gledam zdaj tja, tja zdaj.

ne gre...

Ples tigrov med belimi snežinkami
vstopa v igro medle svetlobe,
ki bo izgubila svojo mehkobo
in tako bo nebo spremenilo svoje
cvetoče telo in odela ga bo črna sivina,
pelerina tigrove kože.

Kdo bo oblekel njegovo slečeno belino,
njegovo oblačilo, stkano iz belih kosem,
kdo bo stehtal letne čase z vonjem
po šmarnicah in jasminu,
kdo bo preštel labode, ki bodo odleteli?
Kako je že ime tisti ptici z belim puhom
po trupu, ki molči, ko se vse kar je belo
s silo in zvijačo spreminja in menjava perje?
Skoraj nihče se več ne spominja njenega imena.

Najhuje je zvečer, ko vse hodi spat,

ko dan poreče zbogom, takrat,

ko mesto prekrije noč in ulice zalije

svetloba, avtov žarometi..izložbe svetle;

ko se ptice v svoja gnezda vračajo,

ščebetaje se oglašajo, netopirji gredo

na hajko in se vešče okrog luči zbirajo,

takrat nastopijo mrak..noč, skupaj vstopajo;

Tisti trenutek, ko sem bil zopet s tabo,

čutil bitje..tek tvojega srca, vpijal besede

šepetanja, nežnega stokanja…lepoto

tvojo, sem bil v polju drugačnosti..omame;

bil sem kot, da se mi nekaj dogaja,

kar sem že pozabil, v sebi zatrl..utopil,

nekaj, kar je že pol pretekla zgodovina,

bilo je tako kot prvikrat, ko sem te »dobil«;

Večkrat izrečena beseda
ljubim te…imam te rad…rada,
če je beseda samo miselna, ne rojena
v srcu, je že v startu na smrt obsojena;
ne traja dolgo, je kratkega
veka..življenja, je nesmiselna,
zavajajoča…goljufivka srca,
s časom je srcu celo sovražnica;
išče izgovore iz sveta sprenevedanja,
ne osnovanega obtoževanja,
podtikanja z izgovorom ščitenja
ljubezni…prijateljstva;

Odprem se kot nebo …
Kako je tebi ime,
neskončni zlati trak,
ogrevanje in ohlajevanje trenj,
potovanje in vračanje.

Morda je temu ime školjka,
ki se ji je uspelo
kristalizirati v biseru.
Morda je to notni zapis
Bachove simfonije
v matematični logiki,
Escherjeva grafika,
prisotna v odsotnosti?

Najbližja zemlja
Največje sonce
Najtišja luna
Edina mati
Radost ob zmagi
Veselje ob tebi.

Duša je obešena
in razprta na kolu hrbtenjače.
Tkivo je zjedkal kisel dež.
Kje je tisti, ki ji bo
ponudil obrok sonca?

Se mar sprehaja po poteh,
kjer ležijo večno zaspani,
ki so se jim pogreznile
ponižane besede v tla
z večnim izrekanjem molka
v koreninah in korenih besed?

Ustvaril sem ti lesk v očeh,
da me vidiš
v svoji ljubeči domišljiji.
Odprl sem ti srce,
da si me vanj položila
na lažjo stran.
Presegel sem sebe,
ko je v tebi zalesketala luč.

Sleherna beseda,
ki sem ti jo izrekel,
je dobila prostor,
da prebiva v tebi.
Tako podobna si
shrambi moje matere,
v katero je zlagala
meni najljubše stvari,
ki so me gugale
na točki poželenja.

Z njo je še misel na njo odšla,

vse, kar je bilo njenega,

je s sabo ponesla,

še sliko, sončnice in starega psa;

njega je odpeljala,

da bi me prizadela,

ranila, saj je vedela,

da sem ga imel rad,

saj me je zadnje čase

samo še on razumel in jaz njega,

Ljubezen je voda v puščavi,
je svetloba v prostoru,
je gibanje v naravi.

Ljubezen je človeška usoda,
Je Kraljeva Krona,
je pesem brez konca.

V ljubezni je pot, v
ljubezni so vrata, v
ljubezni je ključ.

V ljubezni smo ljudje
pod eno streho
združeni.

Ko veslaš valove,
obrni hrbet vetru,
postavi se kot jadrnica,
ki se zapleta v gibanje zraka.

Če te tuja sila odnese med čeri
in če ti sončna ura nagaja,
da ti spremeni naklon časa,
se obrni k notranjemu zakonu.

Tu deluje posebna vetrnica.
ki se ne obrača po vetru.
Tu tiči kompas, pribit na tvoje telo,
ki skrbi, da ne boš utonil.

Spat se odpravljam

na meglice jesenske,

ovit v noči temne,

v hladna jutra vstajam;


drugačen se prebujam,

brez miru sem, v sebi

nisem svoj..pri sebi,

težko veke odpiram;

Večna dilema med nama,

je v postelji, leži z nama,

kdo več da, kdo več dobi,

je v zraku, nad nama visi;


tisti mah, ko se uskladiva,

ko si nasitiva..želje..potrebe,

je ni, takoj je preč…izgine,

ko strastem..srcu zadovoljiva;

Imam še odprt dolg,
ki ga še nisem poravnala.
Tako velik je ta moj dolg,
da ne bo nikoli poplačan.
Je z ravnilom podčrtan.
Vse njegove izrise
je premerilo sonce.

So dnevi, ki nimajo
posebnih oznak.
So pa najlepši relief
nagubana mehka luč,
plapolanje ognjev v temi,
toplina, ki ima roke in telo,
zdramitve odznotraj.