Zdaj vem, zakaj se včasih mrak tako zgosti: samo navidezna prisotnost je. In če me božanje zasanja, odplavi, se pozneje javlja - v neizrazljivi želji - samo posledica odmaknjenosti, ki stori dan bloden in melanholijo temnejšo.
Veliko si pri meni.
Jutra so siva. Mesto oživi, vsi nekam hitijo, vrh gradu se izgublja v nedoločljivi modrini, od nekje je slišati brnenje odhajajoče barke. Pozneje, čez dan se stori topleje, svetlejše postane.
Zdaj bi se morala videti, ko tako skupaj leživa in se primaknem čisto k tebi. Ko mižim in tu pa tam pogledam, da vidim, če me še opazuješ, ko mi govoriš o nenavadnih stvareh Ta bližina... Ta približanost...
Ali je samo za naju Gospod ustvaril noči tako čudovite in lepe?
Biseri so redki. Diamanti so globoko v teminah zemlje. Kako preko občutij, ki bi morala potrjevati, vzpodbujati in izpolnjevati? Kako brez reaktorja v sebi? Od kje energija za vsa presežna početja? Iz česa vzeti snov velikih besed?
Je navsezadnje res potrebno vse porušiti (kristalne palače najprej), da spočneš znova in brez sledi prejšnjega?
Daleč na globokem sem, redki glasovi pridejo do mene. Nič mi ni tuje: zadnja stvar mi je jasna. Ničesar me ne sprašujte. Jaz nisem od tu.
Prešla sva človeško; zdaj hočeva božansko drug od drugega. Se dopolniti do najvišje in najbolj čiste neodvisnosti, spričo katere ni več niti senc.
Miren sem, mižim: tvoji prsti kakor nezavedno drsijo po mojem čelu, licu, očeh. Trak se je previl do konca. Zunaj šumijo valovi.
Veliko si pri meni danes. Gotovo me imaš rada te dni.
Zdaj vem, zakaj se včasih mrak tako zgosti: samo navidezna prisotnost je. In če me božanje zasanja, odplavi, se pozneje javlja - v neizrazljivi želji - samo posledica odmaknjenosti, ki stori dan bloden in melanholijo temnejšo.
