|  Stopim na prste
in gledam v čeljusti,
kaj bo jezik govoril.
Drsim, počasi drsim znotraj,
odpiram nedra sončni kovini,
tabernakelj svetosti.
Iščem zlatarja,
njegove prstne odtise.
Ko se obrnem, da bi odšla,
se mi odpre neopremljena soba.
Vstopim, se sezujem.
Hodniki me vodijo nazaj
k srečanju z začetkom.
Pot postane molitev,
vrnitev postaja, s spevnimi
odlomki Requiema.
Vračanje pripada
drugačnemu govoru.
Ponotranjeno zlato
se je spremenilo v počrnjeno prst.
V njej samuje drevo,
odžaganih vej, ki mirno padajo.
Ko gibi telesa popustijo,
je moje telo vse polno rdeče krvi.
Vse sončevo zlato kovine
se je spremenilo v granat.
Trava je zrela za košnjo.
Črički pojo cvetu,
ki se je spremenil v sadež.
Zlatar se umika mojemu pogledu.
Znotraj so ostali njegovi odtisi,
suhe veje in žaga.
www.tatjana-malec.si |
NE ZAMUDITE
Znotraj
Prispeval/a: ajman dne petek, 19. september 2008 @ 20:10 CEST
Znotraj?
KRUTO, ker imajo tudi drugi vstop -
in potem je tako tudi zunaj.
Znotraj
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 19. september 2008 @ 22:30 CEST
FILOZOFIJA DUHA, KI GA NOSIM V SEBI
Ne sprejemam logike dejanskosti razmer in osebkov, ki bi me določali. Duhovnemu stanju ni mogoče predpisati normo in merilo za njegovo ocenjevanje, za gradnjo in usmerjenost idej. Obstajati želim s svojo filozofijo v območju duha, na izvornem sotočju misli, kakor da je ta sam zase in na sebi samostojno bitje, izven zunanje lupine, ki ga obdaja. Nihče mi ne more kanonizirati pravil, po katerih naj bi se duh oblikoval. Nihče ne more zahtevati od mojega duha nekaj, kar je že sam duh zanikal.
Misli izhajajo iz enega samega načela, ki je spočelo proces samospoznavanja. Duh je neskončna subjektivnost. Le iz njega lahko preidem v "to drugo", ki sledi. Moja zavest ni zbirka naključnih dogodkov, ki bi me določali. Odnos do stvari izhaja nepopačen iz duha, ki zre vanje v svoji svobodi, jih vizualno motri ali odmisli njihov fizični obstoj, ker ne ustvarjajo doživetij, ki bi bila koristna za duhovno spoznanje, globino čustev in njihovo notranjo lepoto. Duh ni mimezis, ni enotnost predmetnosti in subjektivnosti. Nista moja roka in moj tip prenosnika, ki mi dajeta čutiti, temveč moje notranje oko, ki mi omogoča, da vidim iz lastnega izkustva ali nekaj eksistira ali je izven mojega območja, podrejeno fizikalnim in kemičnim lastnostim, ki niso predmet moje duhovne dejavnosti in zanimanja. Najbolj neznatni dogodki življenja lahko dajejo smoter duhovne eksistence. Notranje oko je možnost, ne pa tudi dejanskost brezpogojnega videnja, vpeto v svet, v njegovo dogajanje in duh nima v stvareh in pojavih lociranega mesta. Duhu nihče ne more zapovedovati kako naj vidi stvari.
Utelešenje duha v simbolni fazi so dvoumje, skrivnostnost in vzvišenost. Duh je nekaj skrivnostno molčečega, je Sfinga, so hieroglifi, so psalmi Stare zaveze. Ideje končajo svoje romanje v simbolizmu, ko razpadejo in se ukinejo ali se pa razplodijo v duhovnem telesu in ga obnavljajo. Duh se ne more izraziti v materialni obliki. Temeljna snov duha je ljubezen, je soglasje duha samega s seboj. Predstavlja višjo ubranost in višjo pomiritev. Prava lepota duha je doživetje v zanosu, neke vrste opitost, ekstaza. Dionizična norost, ki razvnema slo po ustvarjanju.
Čutim večni zakon orgastičnega razpoloženja, notranjo apolinično vizijo sveta, zainteresirano ugodje v harmoniji. Duh me napotuje, da odnose s svetom doživljam iz estetskih in etičnih doživljajev volje. Duh imamo zato, da nas ne ubije resnica. Umetnost je lahko največ, kar sta dosegla razum in spoznavna sposobnost luči, ki osvetljuje pot in razkriva svet. Duh je enkratni akord notranjega glasu, s katerim smo dosegli harmonijo s samim seboj.
Prijazen pozdrav Tatjana