Ples tigrov med belimi snežinkami
vstopa v igro medle svetlobe,
ki bo izgubila svojo mehkobo
in tako bo nebo spremenilo svoje
cvetoče telo in odela ga bo črna sivina,
pelerina tigrove kože.
Kdo bo oblekel njegovo slečeno belino,
njegovo oblačilo, stkano iz belih kosem,
kdo bo stehtal letne čase z vonjem
po šmarnicah in jasminu,
kdo bo preštel labode, ki bodo odleteli?
Kako je že ime tisti ptici z belim puhom
po trupu, ki molči, ko se vse kar je belo
s silo in zvijačo spreminja in menjava perje?
Skoraj nihče se več ne spominja njenega imena.
Belino lahko umažejo v slogu ikebane
iz temnih kač z odprtimi lakomnimi očmi
proti nebu, ko iz nje na mesto rož rastejo
nevidne črne vrvi, silhuete, ki požirajo belo
in moralni pohabljenci mažejo dušo neba.
Iz zemlje poganjajo umazane roke,
kakor klinopisi zgodovine, ki jim prsti kot
črne jagode ležijo v pletenih košarah
s trni ubodov, nesreče naroda,
kjer je gnitje postalo vrednota.
Tigri divje plešejo svoj 'kovi'.
Ples tigrov med belimi snežinkami
