Povsod sva skupaj,

še takrat, ko sem

daleč, si z menoj,

z mano si tudi takrat, ko sem sam;


ne želim, da odideš

drugam, da zapustiš

srce moje….objem,

saj veš, da slovesov ne maram;


vsako slovo v meni

novo rano izdolbe,

v mojem srcu..duši

pusti orkane…neurja sledove;


zato draga ne dovoli,

da se kot snežak stopim

ob pomladni odjugi,

da se kot on v vodo, v solzo zlijem;


sprašuješ me, če sem

tvoj, da si ti moja

takrat, ko si, to vem,

in da sva vsak svoja,

tudi da te zelo želim, vem, draga moja.


Franci-Kanika