Spat se odpravljam

na meglice jesenske,

ovit v noči temne,

v hladna jutra vstajam;


drugačen se prebujam,

brez miru sem, v sebi

nisem svoj..pri sebi,

težko veke odpiram;


nič mi ne gre od rok,

povsod iščem glavo,

hodim okoli brez nog,

sem kot razdejanje pravo;


česar se lotim, je polomija,

najraje bi šel kar spat,

vse mi gre nekam tja,

spal bi do..vse do takrat.