Duša je obešena
in razprta na kolu hrbtenjače.
Tkivo je zjedkal kisel dež.
Kje je tisti, ki ji bo
ponudil obrok sonca?

Se mar sprehaja po poteh,
kjer ležijo večno zaspani,
ki so se jim pogreznile
ponižane besede v tla
z večnim izrekanjem molka
v koreninah in korenih besed?

Mar kdo hodi po poteh,
kjer žive posiljene vegetirane misli
in jim šklepetajo školjke v ustih,
kjer odmeva blues zamaknjenega Orfeja,
kjer človek ukinja veliko začetnico novih
stavkov in išče med replikami
povezave neizrečenega.
Prostor, kjer bi spletel gnezdo
za reliefne skice zametka novega sveta,
z novo vzvišeno himno človeštvu.

Hočem se spočiti od zaporedij molka,
ki so mi jedkali tkivo vedenja,
moje sopripadajoče spoznanju.
Krenem, kot bo želelo sonce
in poiščem tistega, ki ni mogel
prenesti nečloveške bolečine molka
in poje kot ptič pod okenskim
napuščem strehe sveta.
Razprem se in se mu pridružim.
Tam še živijo zapisovalci Ved,
Heraklit, Lao Zi in drugi darovalci misli.
En sam korak storim in se podam
na tisoče milj dolgo potovanje.
Podam se tja, kjer je molk večno,
brez jeziku zarisane meje.

www.tatjana-malec.si