Tisti trenutek, ko sem bil zopet s tabo,

čutil bitje..tek tvojega srca, vpijal besede

šepetanja, nežnega stokanja…lepoto

tvojo, sem bil v polju drugačnosti..omame;

bil sem kot, da se mi nekaj dogaja,

kar sem že pozabil, v sebi zatrl..utopil,

nekaj, kar je že pol pretekla zgodovina,

bilo je tako kot prvikrat, ko sem te »dobil«;

razmišljal sem o vsem, rahlo zmeden

kot najstnik na prvem sestanku,

bil sem kot, da sem na meglici…oblaku,

ponovno se vate pogrezal, bil sem nenasiten;

v tvojem objemu sem iskal potrditev,

da res si ti, da sem s teboj..v tebi, da niso sanje,

da ni vse skupaj fatamorgana..hrepenenje,

želel sem si, da bi neomejeno trajala tvoja »vrnitev«;

ljuba, žal mi je, da sem rekel: »In to je tudi vse!«

Besede so padle na plahto belo, zadele so te,

kot kristal moje prastare mame so se razbile,

za kratek čas sva se umirila..odšla v polmrak..sanje;

kljub bolečini glave sem, preden si vstala

iz postelje tople..mojega pristana,

si me povabila, da sva se šla poslovilnega,

s polno primesi čustev..strasti, tistega »ta pravega«;

tisti trenutek, ko sem se zavedel,

da si res ti, da nisem vsega le sanjal,

sem bil zopet sam s kavico

in čakal, da naslednjih »300 let« hitro mine.