Nežno snežinko ujel sem v dlan.
da me opomni, že zimski je dan,
posamezne ptice v višavah lete,
pot njim le znano, v mrazu hite.

Posamezne, ptice vzela bo zima,
utihnilo petje, iz njih vsa toplina,
ko s snegom prekrito poljana leži
zdaj čas ko narava v belini zaspi.

Rahlo naletava sneg,
snežinke v vetru zaplešejo.
Konec nekega obdbja, jeseni..
Hladen veter zmrazi, opominja..
Narava je v belem kakor nevesta.
Trate kot da jih ni, strehe odete, bele.
Prižagajo se posamezne luči, mrači se.
Tišina bele opojnosti vpija, pomirja,
iz dimnikov zapleše dim, toplina.

V objemu temnih gozdov
Pohorja v led okovano
valovanje Črnega jezera,
prava lepota časa, vseh vetrov;

tišina speča, le pokanje
vej starih smrek, kristalni
sneg duši nemo kričanje
zemlje..narave, še sonce spi;

Prav potihem in nevidno,
danes k meni je prišla,
s sončnim jutrom priletela,
v moje je srce prinesla,
s čarobno paličico jih natresla,
čarov radosti, veselja.

Jutranja je zarja
še vsa zaspana
in dremava
v lepoti svoji se kopala,
rdeče je lase česala,
v modro in rumeno
se tančico je ovila.

Želim si Tebe… da, se poslavljam s teboj…

Če bi kdo vedel koliko moči sem mogla zbrati,
da bi izgovorila te besede v sebi.

Nekaj stiska srce… oči napolnjene s solzami…
Žge, nekje, tako globoko, blizu duše…
Zdi se, da si trgam srce… v živo… - real life?

Ne… tako ne gre… ne gre… ne gre…
O, moja najslajša ljubezen, moja večna ljubezen,
Ne morem Te prenehati ljubiti, nikoli ne bom Te
prenehala ljubiti…

Stopaš po utečenih stezah.
Le včasih se zdramiš,
le včasih zaslišiš povabilo,
da stopiš v neznano, se pustiš
presenetiti, obdariti.

Navada. Navezanost. Stalnost.
Pa se sprašuješ,
zakaj si tako daleč in sam.
Prisluhni.
Nekdo te vabi,
pa se tega ne zaveš.
Le nekje globoko v tebi
neslišno hrepenenje
hoče na plano;
kliče tako vabeče,
da spremeniš smer,
da se opogumiš, da se pridružiš.

Pojdi kdaj z mano
pod stare oboke,
kjer sence temnijo
skrivnostne in sloke.

Glej, skrivoma zate
tam ruji rdečijo
se čisto do brega,
kjer sanje živijo.

Vonj po sivki njegove kože
me presnavlja.

Vonj je nehal biti čebelja vaba,
ko je postalo vse zeleno
v mojih očeh.

Odpreva se drug drugemu
sredi poletja kot klasasto socvetje
v modrovijoličasti.

V meni je sonce,
iskreče, žareče,
s sončnimi žarki
objemam cel Svet.

Toploto, ljubezen
podarjam ti Svet,
črnino prebarvam
v zlato in srebro,
rdečo prilijem
k oranžni rahlo,
v kraljevske te barve
ovijem nežno.

Mreža neizčrpnih odnosov
gradi svoje pajčje tkivo med ljudmi.
Govorim jim, oni meljejo besede.
Iz samega strahu pred žuganjem
se mi prižiga luč spomina.
Kako nevidno in neznano je očesu,
kar se hoče preseliti v tkivo duha.

Zgodi se, kar se zgodi.
Zapisujem se v njih,
oni se zapisujejo vame.
Prekratka je roka,
da bi se jih dotaknila tja,
kjer imajo nastavek zame.

Le smejala se je.
Tudi, ko ji je rekel naj se zresni,
postalo mu je kar nelagodno.
Ljudje v lokalu so ju opazovali.
Povabilo na kavo je postala mora.
Na videz urejena, pa tako neotesana,
šale, ki jih tako glasno komentirala,
Ljudje so se spogledovali, ji prisluhnili.
Ko se je slišalo le še njo, se je zresnila.
Ej ti tam, ne napenjaj ušes, je zakričala....
Natakar je pristopil, ter jo začel miriti.

Dolgo me ni bilo.
Utrujena sem zaspala
na vzbočenem trebuhu vesolja.
Vzdražena sem zlezla med odeje,
med prašnike njegovega mesa.

Drvela sem po robovih redunance
in se kot gravitacijsko uravnana poteza
dvignila in pristala na terminu odriva
poželjivega napora odrešitve.

Ko sem vsa v ognju,
ki me očiščuje,
sem kot tleče poleno
v pepelu vsa prašna.

Zares ne razumem
zakaj sem včasih
ko me veter zrači,
tako poševna.

Svetle zvezde, bleda luna,
na stotero vas žari,
z vami bi po nebu plaval,
to srce si mi želi.

Rodni kraj bi rad spet videl,
rojstno hišo matere,
pšenična polja in gozdove,
štorklje, in lepote vse.

Temna noč je vas objela,
otožno zvon se v noč oglasi,
ljubiti več ne bo me smela,
na me se očka njen jezi.

Ji oče branijo ljubezen,
bogataša ji žele,
ko tam v kamrici je sama,
ljubiti se z menoj nič več sme.

Draga žena 'posluš',

Martin me je zvabil,

saj jaz ne bi, verjemi,

on me je,

za lase..noge

z vso silo me je vlekel;

Jaz pa vedel nisem kdaj,
izgubil sem samega sebe
in nastal sem le balon
ki v njem prav ničesar ni.

Dober veter sem ujel,
ki me je naokrog nosil,
sem plaval in sem taval,
dokler nisem čisto zataval.

Samo lajanje psov…….megla

jesenska, da bi jo kar z nožem

rezal…s telesom potiskal tja,

v smeri hoda, tja, kamor grem;


ulica prazna..vlažna..zanikrna,

razsvetljava zavita v odejo

megle, sramežljivo kuka

na pločnik, name…senco mojo;

Gledam skozi okno.
Vidim te ko odhajaš, tako blizu si mi..
Nekako negotova si, se oziraš, popravljaš lase.
polno obložena z vrečkami in torbico..
Ne razumem zakaj dve vrečki v eni roki,
Torbico, najlažje breme, pa v drugi.
Zdaj si se ustavila, položila breme na tla in iščeš...
Vem, iščeš ključ od avtomobila, mogoče telefon.
Nekaj te je razjezilo, tvoje kretnje te izdajo.
Zdaj že odklepaš avto, Vse mečeš na sedeže zadaj.
Ponovno si vzela telefon, pogledala na uro.

Dobro, da si potonil v spanec,
da ne vidiš, kdo se ti je približal
in ne slišiš glasov,
ki jih nikoli nisi želel slišati.

V tvoji soli se kopajo tisti,
ki jih nisi nikoli želel videti
in gostiti s svojim znojem.
Zamiži s svojim notranjim očesom,
nasloni se na komolec in se zamisli
nad tistimi, ki ne premorejo sramu.

Doživela sem,
da mi je morje oblepilo dušo s koralami,
kot nežni ljubimec se me je dotikalo,
odznotraj sem kakor cvetoče drevo.

Vsa sem tako silovito prepredena
s svilenimi lasmi, cvetovi ognja in kristali soli.
Srce zapušča neskončno sivino urana
in potuje na vse strani neba;
poganja ga orfeični glas v višine,
v zračni krog, silnejše od igre vetrov,
razširja me v vznemirljivo bližino
mistične posvečenosti harmoniji.

www.tatjana-malec.si

Odpadlo listje, gole krošnje so dreves,
kot da pred spanjem, počitkom je ta svet,
bo sneg prekril naravo, sever bo zavel,
ogenj v kaminih v pečeh nas bo le ogrel...

Hladen dan bo, bo zemlja mirovala,
da spet topleje bo, na daljši dan čakala,
hlad ledenih sveč bo sončen dan pregnal,
ko iz pod snega bo prvi zvonček vstal .

Prisluhni nočni pesmi, nikoli ne pozabi,
skrivnostno teče, v pesmi k sebi vabi,
ko žubori, deroča, Mura spet sanjava,
vabljiva, očarljiva, z odsevom zvezd,
ko gostje, spremljajo na pot v noč v svet.

Se lesketajo zvezde, ko z luno obsijana,
poslušam jo, je spet živahna, razigrana,
neskončno pesem nosi skozi čas, ravnico,
panonsko, si utira pot med jelšami, topoli,
vrbami, zazdi se da z njimi poje, govori...