Ko sem vsa v ognju,
ki me očiščuje,
sem kot tleče poleno
v pepelu vsa prašna.
Zares ne razumem
zakaj sem včasih
ko me veter zrači,
tako poševna.
Ko veter pobira prah z mene,
me hkrati upogiba,
da krilim na vse strani kot drevo
s košatimi vejami.
Vsak gib me spominja na jutro,
ko se je burja razdivjala
in me je veja udarila po obrazu.
Ko je veter odnehal,
sem se zravnala kot svečnik.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Veter_Prah_Burja_Jutro
Domov |
|
Powered By GeekLog |