Stopaš po utečenih stezah.
Le včasih se zdramiš,
le včasih zaslišiš povabilo,
da stopiš v neznano, se pustiš
presenetiti, obdariti.

Navada. Navezanost. Stalnost.
Pa se sprašuješ,
zakaj si tako daleč in sam.
Prisluhni.
Nekdo te vabi,
pa se tega ne zaveš.
Le nekje globoko v tebi
neslišno hrepenenje
hoče na plano;
kliče tako vabeče,
da spremeniš smer,
da se opogumiš, da se pridružiš.