Odtrgana z lutkarskih vrvi

sreda, 19. november 2008 @ 08:43 CET

Mreža neizčrpnih odnosov
gradi svoje pajčje tkivo med ljudmi.
Govorim jim, oni meljejo besede.
Iz samega strahu pred žuganjem
se mi prižiga luč spomina.
Kako nevidno in neznano je očesu,
kar se hoče preseliti v tkivo duha.

Zgodi se, kar se zgodi.
Zapisujem se v njih,
oni se zapisujejo vame.
Prekratka je roka,
da bi se jih dotaknila tja,
kjer imajo nastavek zame.

Kako begotna je ta igra,
to preslikavanje enega v drugega.
Spoznavanje brez smeri.
Ko si ogrevam telo, se talijo kovine.
Molči, molči ženska, saj kamni govorijo!

Molk, vpleten v mrak za zastori,
me je predramil.
Žarki s sosednje ulice
se prosojno kažejo skozi zaveso.
Ljudje se premikajo sem ter tja.
Baudelaire jim zaveže oči,
da ne bodo videli,
kako padam med njihove sence
spodmaknjenih tal pod nogami.
Dvignem se okrepljena
potem, ko vode preselijo gore
in odnesejo kamenje.

Prišel je čas, da sebe bolj spoznam.
Nikoli ne bom nikomur podložnik,
nikoli ne bom nikomur priključek.
Moj duh je hitri Ahil,
ptica v višavah,
polet v loku svetlobe.
Odtrgana misel z lutkarskih vrvi.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Lutkarske_Vrvi_Spomin