Če bi kdo vedel koliko moči sem mogla zbrati,
da bi izgovorila te besede v sebi.
Nekaj stiska srce… oči napolnjene s solzami…
Žge, nekje, tako globoko, blizu duše…
Zdi se, da si trgam srce… v živo… - real life?
Ne… tako ne gre… ne gre… ne gre…
O, moja najslajša ljubezen, moja večna ljubezen,
Ne morem Te prenehati ljubiti, nikoli ne bom Te
prenehala ljubiti…
Na enakonočje mi je bila darovana izpolnitev želje…
vem, da sem si pravo zaželela,
ali veš kako je bilo potem…
Čutila sem! Čutila, da življenje gre iz tebe…
sem vpila, sem se drla v to modro nebo, da ostaneš tu,
sem prosila za usmiljenje, ker … brez tebe ni mene
- da, res sebično…
Morem, morem Ti reči: Z Bogom
Saj sem premalo dobra zate,
si pozabil, pozabil…
Sem le ženska z vsemi svojimi napakami
in nepopolnostmi…
drugačna pa ne morem biti.
Mogla sem takšna priti v ta svet,
- preveč bogov, premalo Ljudi…
Želim si Tebe… da, se poslavljam s teboj…
