Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Lutkarske_Vrvi_Spomin

Odtrgana z lutkarskih vrvi sreda, 19. november 2008 @ 08:43 CET Uporabnik: Tatjana Malec Mreža neizčrpnih odnosov gradi svoje pajčje tkivo med ljudmi. Govorim jim, oni meljejo besede. Iz samega strahu pred žuganjem se mi prižiga luč spomina. Kako nevidno in neznano je očesu, kar se hoče preseliti v tkivo duha. Zgodi se, kar se zgodi. Zapisujem se v njih, oni se zapisujejo vame. Prekratka je roka, da bi se jih dotaknila tja, kjer imajo nastavek zame. Kako begotna je ta igra, to preslikavanje enega v drugega. Spoznavanje brez smeri. Ko si ogrevam telo, se talijo kovine. Molči, molči ženska, saj kamni govorijo! Molk, vpleten v mrak za zastori, me je predramil. Žarki s sosednje ulice se prosojno kažejo skozi zaveso. Ljudje se premikajo sem ter tja. Baudelaire jim zaveže oči, da ne bodo videli, kako padam med njihove sence spodmaknjenih tal pod nogami. Dvignem se okrepljena potem, ko vode preselijo gore in odnesejo kamenje. Prišel je čas, da sebe bolj spoznam. Nikoli ne bom nikomur podložnik, nikoli ne bom nikomur priključek. Moj duh je hitri Ahil, ptica v višavah, polet v loku svetlobe. Odtrgana misel z lutkarskih vrvi. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net