Dolgo me ni bilo.
Utrujena sem zaspala
na vzbočenem trebuhu vesolja.
Vzdražena sem zlezla med odeje,
med prašnike njegovega mesa.

Drvela sem po robovih redunance
in se kot gravitacijsko uravnana poteza
dvignila in pristala na terminu odriva
poželjivega napora odrešitve.

Nabirala sem neskončnost
v kanglice z neločljivimi ključi
človeškega spomina.
Čezčloveško nakodran mešiček
me je erotično vznemirjal
in pretočil iz semenčic življenje vame.

Bila sem sumersko-vavilonske volje,
razpoložena na dopolnjenem vesolju.
Skodelica zemeljskih rudnin.
Z mene je zdrsela škrlatna halja.
Bila sem svit iz jutranje krvi.

Kos tropskega lesa iz papirusove
kože in kipečih mišic je zarival penis
v sprostitveni svet, na mestu,
kjer se vse rojeva iz niča.

Upesnil se je vesoljski čudež v ep.
Nebesni bik na kamnitem klinopisu
med Evfratom in Tigrisom
me je razkrečil na bregova rek
in zdrsnil z lahkomiselno obljubo vame.

Vsa sem bila polna metastaz,
nakopičenih zgoščevanj v zasmrtju
maternice, z nožem zabodena
med dlako potepuške mačke,
tavajoča med paro planetarnih meglic
z medeno strdjo neodcvetele nore strasti.

V sredico mesojede rože z zavitkom
papirusa Gilgameša, kralja Uruka,
se je zarival le še eno tretjino človek
pijan iluzij, izgubljen v vesolju
kot ritmična spolzka vrtoglavost iskanj.

www.tatjana-malec.si
Iz zbirke Virtualna poezija
Naužij se pesmi zbirke poezije Eros!