Prav potihem in nevidno,
danes k meni je prišla,
s sončnim jutrom priletela,
v moje je srce prinesla,
s čarobno paličico jih natresla,
čarov radosti, veselja.

Jutranja je zarja
še vsa zaspana
in dremava
v lepoti svoji se kopala,
rdeče je lase česala,
v modro in rumeno
se tančico je ovila.

Takoj po zajtrku
novo si obleko je skrojila,
se v sinjo je modrino spremenila
in še sonce iz tople postelje zvabila.

Še pred kosilom
jo je sonce zasnubilo,
v svoje zlate žarke jo ovilo,
s toploto svojo jo pogrelo
in za ljubico jo naredilo.

Sončni žarki in modrina sinja,
pod okrilje svoje
še ljubezen sta zvabila,
tudi meni sta jo podarila.

Ana Nuša