Nerazložljivo bela

ponedeljek, 24. november 2008 @ 09:13 CET

Ko se je zmračilo,
sem zaslišala otožni glas morja.
Valovita vodna streha sveta
je ležala pred mano.

Kakor razžarjena sončnica
je padala vanj baletka svetlobe.
Obala je bila ogrnjena z modrim šalom.
Izpraznjeni vrč se je utapljal v zajemanje.

Naslonila sem se na staro drevo.
V rokah sem imela kamenčke
in jih metala v razpenjene vode.

Bila sem lahka kakor galeb.
Z vonjem šmarnice,
stebelce polno majhnih cvetov.
Bila sem nerazložljivo bela
ob koncu poletja in sredi jeseni.

Izgubila sem telo.
Val je odložil morsko travo na skalo.
Vznemirjena, kakor dih večnosti,
ki tli v daljavah, sem vzdrhtela.
Lučaj od mene je skočila riba iz vala.

Opazila sem, da potiho potujem
s soncem na zahod.
Hrepeneče drsim za njim.
Brez njegove luči ne morem živeti.

www.tatjana-malec.si
Iz pesniške zbirke "Ko luč zasveti I. - IV."

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Glas_Morja_Galeb_Valovi