En dih
neznatna prevara
nevidni prepih
skrivnostna omara

Kdo sem jaz
in ti
zadrgni pas
begave oči

Ne razumem ljudi, dvoličnežev...
Medtem ko obsojajo nasilje,
prikimavajo pobojem, vojnam,
celo prizadetest igrajo, pa ne napravijo nič.
Pravijo, da gre le za samoobrambo,
v imenu pravičnosti uničujejo, pobijajo,
iščejo tisto, česar ni.....
Ob nasilju se obrnejo proč...
Lakoto jemljejo kot nujno zlo,
siromaštvo kot vreme...

Metafora na reliefni figuri
sivega kamna je oživela.
Postala je telo z imenom
na gladki površini kot morje.
Otipljivo telo na dotik
čez pojem lepote.

Toplo in strastno,
igra v besedi,
kal v sredici rastja,
svetlobna lisa poželenja
s perutmi vetrov.

Ostal je vonj po tebi,
ki me omamlja,
toplota, ki me še vedno obliva
in boža okrog srca.
Še vedno te čutim v sebi.

Misel na tebe vzbudi hrepenenje.
Hrepenenje, ki se stopnjuje
in stopnjuje…
Že čutim tvoje roke,
dotik tvoje mehke kože.

Saj drugače bit ne more,
treba je vrniti se do tistega
križpotja, kjer spregledala
sem smerokaz in zavila na
brezpotje, ki prav na koncu
nosi sporočilo: tu se vse konča,
vsa mamljivost je minljiva.
Očaranost je speljala me,
krivo me vodila.

Nič torej.
Treba bo nazaj in potem
začeti znova.

Dobro je, da je spet dan!

En dotik, pogled,
Okus ustnic, Njen vonj,
So več kot dovolj,
Da ji zaupam, kdo sem.

Vse kar lahko okušam je ta trenutek,
To noč se mi ne mudi,
Zvezde bom prešteval,
Vse dokler se ne zdani.

Kje me je dočakal križ,
do kje bo še rasel v višino?
Enkrat se je svetil v svetu igrač.
Mislila sem, da je bil kozmični pojav.
Zarisano stojalo lune
za pletenje zlatega bršljana
med zvezdna telesa.

Še ne vem, kaj pomeni ta križ,
ki postaja tako oseben, tako mogočen
visoko rasel opornik telesa, z očmi neba,
večna svetilka, začetek trnjeve krone.
Čemu izzivalec za sosledje dogodkov,
za vzpenjanje k sanjam, da te pribijejo nanj?

Napolnila sem te
s prašniki svojih oči.
Iz čaše cveta sem te oprašila.
Z zlatim prahom napolnila
lačne razpoke telesa.
S šivi pisav sem jih zakrpala.
Iz prgišča črk sem sejala žito,
pršila kri po skladovnicah papirjev zate.

Pod prhami sonca si rasel po svoje
iz telesa žametne rože
in jaz sem strmela vate,
te ponoči zbujala iz spanja
in iskala tvoje sanje,
ko si z lističi in metulji na svojem klobuku
pohajkoval, ne da bi slišal
moje vzdihe in prošnje,
ki so v temi čakale jutro.

šepet …
še pet besed so kot poljub mi tako ljub,
šelest …
še le si Ti in tvoje ime v srcu še.le.s.ti,

šepet …
šelest …
še le Ti, le Ti srce moje spraviš v let,
še Ti, še, še, še Tišje še …

Spet zaplesal bom s teboj,
snežni valček bo le tvoj,
me objela nežno boš,
čarobna bo ta noč.
Zunaj hladno, zima je,
sneg naletava čakam te,
v prsih čutim utrip srca,
nekdo, ki rad te ima...

Postavila se je na ogled...
Bila je kot boginja,
Njene kretnje, lepota,
telo kot izklesano,
brezhibno, resnično...

Lasje kot pšenično klasje,
obraz očarljiv, privlačen,
telo podoba idealnega,
vsak gib predvidljiv,
njen glas očarljiv...

Nocoj sem se ljubila s teboj.

Bilo je nepopisno lepo,

ko sem ti pustila,

da se me dotikaš in me božaš,

da strastno me zapletaš.

Da, bila je noč,
hladna, zimska,
snežno vetrovna.

Stala sem tam, sama,
tako sama. Bolečina
je bila tako huda,
da sem se smehljala,
ne več jokala.

Pa ti? Ti nisi nikamor
odšel. Ti še kar si.

Tako daleč je še....

Nekje visoko, daleč je....
Resnična, vendar je.
Zvezda, ki se nam bliža,
Nebesno telo, drobna pikica...
Svetla, njen sij pa se veča...
Maji so o njej pisali...
Trikrat večja od zemlje.
Morda manjša, večja.
In prihaja nam naproti.
Ima svojo začrtano pot...

Zdelo se ji je, da njeno življenje je vse,
da kar čuti, vidi, diha prav tako je kot je.
Preko napak in pravih poti korak opazila je,
da ni vse tako, kot iz dneva v dan gre.

Po milosti ve, da korake obrniti sme,
čeprav kdo za njo z začudenjem zre.
Z nerazumevanjem daja ji veliko breme,
kot bi ona vplivala na njegov svet in vreme.

Bil sem v prostoru
med nebom in zemljo,
kot mavrica razpet na nebeškem svodu,
iskal sem sebe..njo, svetlobo oddaljeno;

v smeri sončnih žarkov,
lune….vetra sem hitel,
zgodbo slovesa z njimi plesal,
med oblaki…meglicami obstal;

Nikoli nisem ti zares verjela,
da tvoj bi vrt lahko oplela,
ker v njem je preveč plevela.

Laž prerasla je resnico,
se iskrivost pogreznila je v temnico,
bahavost se vrtinči po ograji,
požrešnost se razlezla
po sosedovi je travi.

Ti si moja luč,
Ti moja si rešilna bilka,
ti mi daješ moč,
da prestanem noč.

Ne vem, ne kod ne kam,
orientacijo zgubim,
v krogu se vrtim,
v kaos se potopim.

Prebujam se iz nežnega spanca…
Duša umirjeno zaplava
v sivino zimskega jutra.
Korajžno vstopim
z odprtim srcem, polna pričakovanj
v mračen novi dan…

Žarki prebujajočega sonca
segajo v globino moje duše,
obraz mi boža sapica vetra,
šepetajoč ob tem pesem obstoja.
Prikrade se mi nasmeh,
korak postaja lahkoten,
oči zažarijo kot ogenj.

Jutro, podalo si roko novemu dnevu.
Jezero se je vzdramilo v tvojem objemu.
Muljno blato je skozi zaveso planktona
pobožala medla svetloba in blagohotno napojila koren.
Listasta preproga na gladini
je zasijala v soju bisernih kapljic,
venčasta glavica se je razprla v razkošen cvet.
Deviška belina je zadrhtela
v simfoniji novo prebujene lepote
in razkošno ozaljšala jezersko gladino.

Razvodenela je podoba akvarela.
Kot bi se razjokalo opno neba.
Riše solze po obrazu.
Poglablja gube.
Vohljajo me nozdrvi kamele.

Boža me šum vetra po stegnenici.
Koliko metafor je v meni,
a ljudem se kažejo prazni listi.
Kličejo vrača iz Afrike,
ki bo priklical Hendersonov dež
in mi razmočil obraz.

Prišlo je že zdavnaj.
Zapisalo se je v gene življenja.
Iskala sem ga.
Iskala sem ga ves čas.
Nenehno sem ga iskala - drugje, daleč, visoko, globoko...
Nisem ga prepoznala,
a je bilo tu, zame, ves čas.
Bilo je tu od nekdaj.
Tako vsakdanje, da sem ga spregledala.
Tako očitno, da ga nisem videla.
Tako preprosto, da ga nisem prepoznala,
čeprav sem ga imela v rokah.
Ves čas, že dolgo, od nekdaj.

Kot zarja jutranja dišiš,

na lica rdečico rišejo ti sanje,

kot morje dihaš, mir dehtiš.


Diham tvoj izdih

v toploto se zavijam,

z dotiki pijem svoj navdih.