|
||||||
|
|||||||
Razvodenela je podoba akvarela.
Kot bi se razjokalo opno neba.
Riše solze po obrazu.
Poglablja gube.
Vohljajo me nozdrvi kamele.
Boža me šum vetra po stegnenici.
Koliko metafor je v meni,
a ljudem se kažejo prazni listi.
Kličejo vrača iz Afrike,
ki bo priklical Hendersonov dež
in mi razmočil obraz.
Ampak vse se šteje kot priprava
na sušno obdobje,
ko se lepi pesek na lica in temena.
Na kameli sopem.
Plapolam na njenih grbah.
Žvečim datelj.
Sladostrastno jaham žival.
Skelijo me oči.
Pesek briše moja čustva
in sledove stopinj.
Kopam se v brozgu
kamelinega potu.
Krokar me spremlja.
Jezik me skeli od žeje.
Ubijalcu se nasmiham.
Prekleta sva v duši.
Nema. Sesuta.
Diha mi v ramo.
Jaham orgazem.
Tulim v samoto.
Kipim. Vžiga se slama,
hrana kamele.
Svečar brez ostrine sveče.
zažiga nočnemu metulju krila.
Kako lepe krvi je čustvo,
ki ne more vzleteti.
Jaha skozi rane sveta.
Njegov padec pod kamelo
sem slišala kot rahel šum.
Glas se je pogreznil v pesek
in zrasla je zelena oaza.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Kamela-Afrika-Zival
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
