Napolnila sem te
s prašniki svojih oči.
Iz čaše cveta sem te oprašila.
Z zlatim prahom napolnila
lačne razpoke telesa.
S šivi pisav sem jih zakrpala.
Iz prgišča črk sem sejala žito,
pršila kri po skladovnicah papirjev zate.
Pod prhami sonca si rasel po svoje
iz telesa žametne rože
in jaz sem strmela vate,
te ponoči zbujala iz spanja
in iskala tvoje sanje,
ko si z lističi in metulji na svojem klobuku
pohajkoval, ne da bi slišal
moje vzdihe in prošnje,
ki so v temi čakale jutro.
Vse je prihajalo odspodaj,
iz vznesenosti korenin
in iskalo dušo odzgoraj.
Veter, dež in nasmehi
so le oblike sončnih menjav.
Zarja in nebo, daljni horizonti
brez dna in meja. Veliko prostora
za vezenine sanj in hrepenenj.
Kako dišeča je moja beležnica,
koliko cvetja, trav in štiriperesnih deteljic
je v mojem herbariju življenja,
ki naju je vodilo po svoje.
Napolnila sem te
