|
||||||
|
|||||||
Metafora na reliefni figuri
sivega kamna je oživela.
Postala je telo z imenom
na gladki površini kot morje.
Otipljivo telo na dotik
čez pojem lepote.
Toplo in strastno,
igra v besedi,
kal v sredici rastja,
svetlobna lisa poželenja
s perutmi vetrov.
Mesto, ki mu veter
ne upogne spomina.
Oko lebdi na površini
odklenjenih vrat.
Kolorit skrivnostnega epitafa
vodi po sledeh razdivjane krvi,
ki je ustavila svoj tok v mraku.
Ta bo bedel čez mokro oblačilo
z okruški časa in lebdenjem
na meji večnosti.
Na stični točki neke poti.
Nikogar ne more odžejati
iz svojih votlih oči.
Presežene so besede
v hiši zvezdnega neba,
oddaljene od razuma
s koščkom strtega srca.
Obiščejo vas in odpirale
bodo cvetove s poljubi sonca.
Usliši vas glas angela,
majhna podobnost
z vašimi dušami.
Teža besed se bo vračala
na zemljo in dež bo rosil,
ko vam bo nevidna roka
pripela uhane s prišepetom
potepuške pripovedi,
kako je tam, kjer vas ni in ste.
Ko zapustite ladjo,
me shranite za naslednjo plovbo.
Nihče od nas ni večno izbrisan.
Vračamo se po kapljah v življenje.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Skrivnostni-Epitaf-Figura
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
