Metafora na reliefni figuri
sivega kamna je oživela.
Postala je telo z imenom
na gladki površini kot morje.
Otipljivo telo na dotik
čez pojem lepote.

Toplo in strastno,
igra v besedi,
kal v sredici rastja,
svetlobna lisa poželenja
s perutmi vetrov.

Mesto, ki mu veter
ne upogne spomina.
Oko lebdi na površini
odklenjenih vrat.

Kolorit skrivnostnega epitafa
vodi po sledeh razdivjane krvi,
ki je ustavila svoj tok v mraku.
Ta bo bedel čez mokro oblačilo
z okruški časa in lebdenjem
na meji večnosti.
Na stični točki neke poti.

Nikogar ne more odžejati
iz svojih votlih oči.
Presežene so besede
v hiši zvezdnega neba,
oddaljene od razuma
s koščkom strtega srca.
Obiščejo vas in odpirale
bodo cvetove s poljubi sonca.

Usliši vas glas angela,
majhna podobnost
z vašimi dušami.
Teža besed se bo vračala
na zemljo in dež bo rosil,
ko vam bo nevidna roka
pripela uhane s prišepetom
potepuške pripovedi,
kako je tam, kjer vas ni in ste.
Ko zapustite ladjo,
me shranite za naslednjo plovbo.
Nihče od nas ni večno izbrisan.
Vračamo se po kapljah v življenje.

www.tatjana-malec.si