Prebujam se iz nežnega spanca…
Duša umirjeno zaplava
v sivino zimskega jutra.
Korajžno vstopim
z odprtim srcem, polna pričakovanj
v mračen novi dan…

Žarki prebujajočega sonca
segajo v globino moje duše,
obraz mi boža sapica vetra,
šepetajoč ob tem pesem obstoja.
Prikrade se mi nasmeh,
korak postaja lahkoten,
oči zažarijo kot ogenj.

Življenje se znova prebuja!
V čudoviti energiji vibrira!
V vetru vonj suhega cvetja,
v zraku odmev ptičjega petja,
na nebu oblački s krili angelov,
tihi glas oddaljenih zvonov…

Lepota življenja se me dotakne,
me celo prežame…
Dovolim si samo biti,
Ljubezni se ponižno predati
in z radostjo zaplesati
ta enkratni ples življenja.