Nekje visoko, daleč je....
Resnična, vendar je.
Zvezda, ki se nam bliža,
Nebesno telo, drobna pikica...
Svetla, njen sij pa se veča...
Maji so o njej pisali...
Trikrat večja od zemlje.
Morda manjša, večja.
In prihaja nam naproti.
Ima svojo začrtano pot...
Niso le sanje,
bo postala resničnost,
se nam približala.
Da spoznamo svojo majhnost,
zagledanost v sebe,
ranljivost, svoj včeraj,
da razmislimo o danes,
da nam pokaže jutri...
ko vesolje spregovori...
v vsej svoji veličastni moči...
Še dobro, da je daleč,
Daleč za tisoč in več dni,
vendar bo hitro minilo.
Bo pa še dovolj časa,
da razmišljamo, se pripravimo,
lahko da nas bo samo o ošvrknila,
kot piš, hladen veter,
ko združi preteklost in sedanjost,
lahko pa so le sanje,
moreča misel, nepričakovano...
Tako daleč je še.... 
