Spet prihajam k tebi,
po poteh, stezah skozi gozd,
hodim po vejevju, listju,
tistemu jesenskemu,
ki ga kot preprogo
jesen podarila, nasula.
Počasi ga ne bo več,
zima, sneg in mraz,
bodo opravili svoje,
jemlje ga čas, počasi
daruje preteklosti,
kot opomin, spomin...

Vsak dan te vidim,
vsak dan te gledam,
pa te ne poznam,
ker le oklep gledam.

Ničesar nimam ti povedati,
saj sploh te ne poznam,
pa vendar si me pričel živcirati,
govorico tvojega telesa poznam.

Obrnila se je na najvišjo instanco
za človekove pravice z debelim spisom.
Vprašala je, če so kršene njene pravice.
Dolgo je čakala nanje, polnih osemnajst let,
a med tem so se učenosti menjavale
z različnimi modeli razlag.
Divje reke so rušile mostove
in odnašale s seboj vso kramo z obrežji.
Zaman je čakala, da bo v zvoniku
odbil zvon in ji dal vsaj znamenje,
da bi njena vest začutila, če ima prav,
a zvon je ostal nem in vedela je,
da Pravičnik ni več njen zaščitnik.

Pisati o poeziji Nuške Golobič že drugič, ni tako lahko (Poezija Nuške Golobič – Speculum Erosa). Ne boste verjeli, vendar sem zadnjič pozabila o njej povedati: Nuška je sestavljena iz ognja, zraka in zemlje, je prvinska in skladna s poetičnim stavbarstvom moderne. Pesnica v svečani dolgi črni večerni obleki, kakršna je tudi oblikovna podoba njene pesniške zbirke, s katero zakriva svojo kuvertirano zagonetno in skrivnostno, notranjo eruptivno in refleksivno naravo, se izroča s svojo poezijo z besedami: Hvala ti!

Čarovnica iz Lavrine pravi: To niso pesmi, je le vonj pozabljenih cvetov, pot vase, pot domov…

Čez njeno simbolično oblačilo se prelivajo barve horizontalnih pisav sublimne poetičnosti, drapirane gube v abstraktne kompozicije spominov, polne nemira in hrepenenja, večpomenske aluzije čutnosti, utripi z magično močjo lastnega intimnega doživljanja ženskosti. Na drugi strani večera ga išče,/ tišina poljublja dotike pozabe,/ bežno ti spet zaznamuje obraz,/ solza izpira praznino mi v srcu,/ v vzdihu prebujam minuli čas./ Predaleč sva za šepet obljub,/neznanih tisoč milj kriči med nama,/a reke preplavijo to noč ves hrup,/v globinah ne bom več sama./

Vedno, kadar sem med nebom in zemljo,
iščem zadovoljstvo,
potrebo po nežnosti,
razumevanje ljubezni,
takrat jo skoraj vedno najdem, saj kot kokon je v tebi;

globoko v tebi je skrita, v tvoji
notranjosti,
ždi in čaka name, princa,
da jo premami..zbudi, predrami;

Ne bom v pesmih te zaviral,
v svojih mislih, verzih te oviral,
le kar leži, teži me, bom napisal,
nikoli v meglo, v temo verze vrisal.

Dobrodošel mi bo tvoj nasvet,
če v pesmi moji boš kdaj prizadet,
a poti so najine povsem različne,
čeprav v besedah so tudi slične.

O Gospod moj, o Bog moj!
Tako sem žalosten!
Tako sem sam in osamljen!
Tako sem poln obupa in groze!

Groza - moj temeljni in najgloblji občutek...
Groza nad doživetim trpljenjem in groza nad prihodnjim...
Groza zaradi morebitne izgube...

Borim se, borim se preko meja človeškega!
Tako rad bi pomagal, tako rad bi ustregel!
Rad bi privil na svoje srce vse kar mi je dragega!

Daleč sem, priznam,
Drugačen sem, priznam.
A verjemi :
»Tako te rad imam!«

Približaj se,
Kolikor zmoreš,
Ostalo bom prehodil sam.
»Tako te rad imam!"

Juda I.

Na luni stoji kovač, ki ne odneha
s kladivi štancati naših značajev.
Včasih zadržuje dih, včasih smeh,
ko strmimo v višino zvezd
in s pogledom dosežemo
samote razdalj, ki odštevajo čas
bitju ure izgubljenemu srcu v tujstvu.
S spomni na sence nožev
na pregibu, kjer se srečujeta
um in sreča, je vgrajena zakovica,
da bi zadrževala čas premislekov
in zaustavila to noro drvenje.

Kdo razume mojo stisko
njeni ostri kremplji
telo prebadajo in dušo.

Kje je tisti, ki razume
pekočo rano mojo,
ki srečo, mir mi krade.

Kako kdo vedel bi,
če sam ne najdem odrešitve,
da mir spokojni našel bi.

Sam odhajam zdaj v svet
stisko s kremplji njenimi preženem
najdem mir in srečo spet.

Kdo so tiste temne sence,
ki zakrivajo svetlobo sonca?

Kdo, vas sence je poslal,
da pot moja ni več svetla?

Več srce ne vidi cilja,
kje moja smer je prava?

Pogled čist in miren
tvoj nasmeh
droban in nežen
z mojimi očmi kramlja
o ljubezni
brez besed se vdaja
v tišini
ujeti krik izdaja
o ljubezni v tišini.

Stene renčijo
in jaz jim mečem kosti.
Svoje okroglo vretence
sem jim dala za obed.
Grizejo ga. Tedaj ne bevskajo.
Kot plutovina sem lahka,
ko me obgrizejo
in siti odidejo.
Vsak mora preživeti na svoj način.
Tudi psi imajo pravico do hrane.
Raje pa točim kaplje krvi,
vendar štirinožci imajo raje kosti.
Okrogle kosti.
Tiste posebne oblike,
podobne žitnim krogom na njivi.

Se čas v nas rojeva
in z nami tud zgineva,
ko izginejo ljudje,
spominom čas puste.

Ko se ljudje rodimo,
si prostor naredimo,
življenje v njem gradimo,
spominom prostor zapustimo.

Budi se jutro.
rodi se dan,
prebuja se narava,
pokukal zvonček je zaspan...
med redkimi je prvi sam...

Še mraz je,
sneg počasa se umika,
kopni lenobno, narava se prebuja,
sramežljivo zvonček ogleduje,
se sončnim žarkom spogleduje..

Ubijaš me s tvojimi rjavimi očmi,
sploh ne vem več kdo sem,
ne vem več kaj delam,
kaj smem, kaj ne.........


Kaj, ne veš to?

Saj nisi ti kriv,
da zapeljal si me v skušnjavo,
zmešal glavo,
da ljubim te,
kot ljubi lahko le ženska.

Grem domov v pekel,
o da bi bila lahko danes malo v raju,
samo urco ali dve,
da si napolnim možgane z pozitivnimi mislilimi,
samo tisti čas za naju,
ko drhti mi telo in izklopim
vse, kar na tem svetu je.
Samo tisti čas za naju,
je vreden, da diham za njega,
ostalo me bega,
sem to še sploh jaz'
Samo čas za naju.....................
Ostalo me bega........................

Že iščem sebi novo si podobo,
se spremenil bom v hudobo,
ljudem denarce bom jemal,
kar v svojo malho jih dajal...

Jih je preveč, sem že oplel,
premalo prakse spet bi imel,
morda v politika se spremenim,
prihodnost lepšo, da jim delim...

Maškare, Kurenti,
sprevodi in karnevali,
čas ste zaznamovali,
zimo boste pregnali.

Čarovnice in Zmaji,
Kurenti in Vile,
Kavboji in Indijanci,
maškaram ste znanci.

Ti preljubi stih,
moj trenutni si navdih,
ko te izlijem na papir,
me takoj prevzame mir.

V srcu pečeš in tiščiš,
dokler pot si ne izboriš,
skozi svinčnik in papir,
na svobodo ti hitiš.

V gozdu je bilo dolgčas
in ptice so se odločili,
da bi popestrili ta siv dan
naj bi ptice se v lepoti pomerili.

Najglasnejša je bila kura
saj perje ima v vseh barvah razodeto
ampak četudi ima tako perutninsko rozkoš -
še vedno ostaja kokoš.

Sem lotil se pisanja,
rad napisal bi sonet,
razmišljam, tuhtam,
ni pravih najti mi besed....

Zdaj pišem pesem pravo,
malo za dušo, spet zabavo,
da zapišem čuteče misli sveže,
morda zamrejo brez potrebe..

Se jutro zgodnje
Z »Ne!« začne.
Namesto da poljubi
in objame me,
Otrok na drugo stran
Obrne se!

Juda I.