Na luni stoji kovač, ki ne odneha
s kladivi štancati naših značajev.
Včasih zadržuje dih, včasih smeh,
ko strmimo v višino zvezd
in s pogledom dosežemo
samote razdalj, ki odštevajo čas
bitju ure izgubljenemu srcu v tujstvu.
S spomni na sence nožev
na pregibu, kjer se srečujeta
um in sreča, je vgrajena zakovica,
da bi zadrževala čas premislekov
in zaustavila to noro drvenje.
Zjutraj, ko zapoje petelin,
vstaja sončni kralj in luna odhaja.
Konča svojo naporno pot noči.
Nobene razlike ni. Prej nas je luna
vlačila o seboj po vzhodnih stepah,
sedaj pa nas vlači po aligatorskih lužah.
Za nas se je spremenilo le to,
da smo iz enoumja prešli v puščavo duha
in sledimo svoji izžejani grbi.
Pred seboj nimamo več niti čistega
prostora, da bi se čreda napasla,
da bi si ude iztegnili po travniku,
izstopili iz stanja vznesenosti,
se opredelili zase in obrali
koruzo na svoji zapuščeni njivi.
Na luni stoji kovač, ki ne odneha
