Pisati o poeziji Nuške Golobič že drugič, ni tako lahko (Poezija Nuške Golobič – Speculum Erosa). Ne boste verjeli, vendar sem zadnjič pozabila o njej povedati: Nuška je sestavljena iz ognja, zraka in zemlje, je prvinska in skladna s poetičnim stavbarstvom moderne. Pesnica v svečani dolgi črni večerni obleki, kakršna je tudi oblikovna podoba njene pesniške zbirke, s katero zakriva svojo kuvertirano zagonetno in skrivnostno, notranjo eruptivno in refleksivno naravo, se izroča s svojo poezijo z besedami: Hvala ti!

Čarovnica iz Lavrine pravi: To niso pesmi, je le vonj pozabljenih cvetov, pot vase, pot domov…

Čez njeno simbolično oblačilo se prelivajo barve horizontalnih pisav sublimne poetičnosti, drapirane gube v abstraktne kompozicije spominov, polne nemira in hrepenenja, večpomenske aluzije čutnosti, utripi z magično močjo lastnega intimnega doživljanja ženskosti. Na drugi strani večera ga išče,/ tišina poljublja dotike pozabe,/ bežno ti spet zaznamuje obraz,/ solza izpira praznino mi v srcu,/ v vzdihu prebujam minuli čas./ Predaleč sva za šepet obljub,/neznanih tisoč milj kriči med nama,/a reke preplavijo to noč ves hrup,/v globinah ne bom več sama./

Z vzgibi razkošne erotične imaginacije in njene umestitve v poetični jezik, je njena beseda  poduhovljena čutnost, razodevajoča se kot ideja igre z doživljanjem ženskosti. V stihih se prepleta prečiščena občutljivost in z občutkom, voljo in hrepenenjem ljubiti in biti ljubljena.

Njeno oko seva kot sonce na obličju nemirnega morja. Na papirusov fragment je položen cvet zanj. Dosegla in presegla se je v stvariteljski besedi lirike, ki po lepoti prekaša vse, kar lahko vidi človeško oko, ko stopi v človeško srce in vzgiba dušo kot listič na vodni gladini. Njena umetnost je prav tako prabitna in prvinska kot so prvinski človekovi nagoni, ki se zbudijo, da zganejo srce, vendar v trenutkih nastopi tudi resignacija. Nuška pravi: Takrat se bom zbudila v tebi/ Ne vem, do kam seže mi spomin,/ in več ne znam zaznati globočin,/ ne tebe stoječega na vrhu pečin./ Občutim pa, kako umirajo mi dnevi,/kako visoko bel orel se šopiri, sanje trosi,/ko v kljunu še tisto malo mene nosi./Položil me bo k tebi, ko boš mirno spal,/stražar bo teme, nad svetlobo zmagoval,/a zadnji žarek te ljubezni bog bo zate vtkal./

Pesnici vznikne in se v  ogledalu prikaže podoba iz spanja v prebujeno stanje in v trenutku pritajenega mističnega razkošja zažari zahvala: Hvala ti! Nič ni na tem svetu bolj vzvišenega, kot je ljubezen, ki je soglasje duha samega s seboj, kakor je lepota sprejemanje duha s fizičnim utelešenjem. Poezija je gospodar poetesine duše, ona je suženj svojega srca. Poezija jo išče tam, kjer je več ni. Ona je več kot sonce in zemlja, eno samo oko, ki mu izgineva pogled in se utaplja v dejanju ljubezni, zanjo simbol absolutnega.

Vezivo Nuškine poezije je luč, ki se giba skozi dinamiko leta ptice, bogato je nagrajena z letenjem orla v višinah, kjer poezija prestopi dvočlenski odnos in postane sama zase umetnina estetizirane besede, vzvišenosti in harmonije. Čustva se osamosvojijo in zaživijo svoje samostojno življenje estetske misli, jasnosti in razločnosti. Za ljubitelje erotične poezije je pesniška zbirka Hvala ti! Arhimedova točka srca, opora ljubezni in zadosten dokaz, da je Eros na tem svetu vse. Je v premoči nad razumom, njena poezija je  takšna je, kot jo je oblikoval Stvarnik in ji dal dimenzije božanskega navdiha.

Nuškina poezija ima ustvarjalna krila in se je dvignila visoko nad tančine vsakdana, s svojo lepoto navdušuje, proslavlja in slavi poetične strasti in miselne moči. Njene pesmi se ne rojevajo iz pravil, pravila izhajajo iz njene poezije. Stihi so središče vesolja in okrog planetov krožijo časovni vali: /Črnilo razlivam na polja/meni se piše na vosku srce/čutim konico rezila na vratu,/zašijem si rano v novo ime./ Besede v molku podarjam/lepim etikete za trajni obstoj,/ hodim po pločniku šegavih misli,/pridem do roba, me čaka poboj./ Rojevam se v nove profile,/oblečena svila zastira razum, parfum z vonjem tvoje davnine/v padcu mi vrne razparan pogum./

V svoji pesniški zbirki se je predstavila  z novimi stihi. Najdete jo na spletu  www.malena.si

HVALA TI!

Drugič malikovane in dovršeno prelite.
Za vse kar si in kar morda še postaneš.
Za vsak dotik srca, ki mi pomaga v noč poleteti.
Tišino ljubezni in krvavo solzo, ki jo znaš sprejeti.
Za vse kar pričaraš na poti do Sonca v objemu Lune.
Za koščke mojega časa, ki ti ga polagam v roke kot strune.

Za nove čase, ko bodo moja krila dobila občutek želje 'ostati'.
Za nežne stvari svojega sveta, ki puščaš jih pred vrati.
Tišino, ki jo vržeš v ogenj poln strastnega nemira.
Za trenutke brez povratka, ki jih želiš mi dati.
Zate, ki dovolj ljubiš, da znaš ob meni stati.

MI OTROCI IZ POSTAJE RAZUM

Smo trop podivjanih volkov,
lačni tuje krvi iščemo ljubezen
na poti domov.

V hiši pritlehni
skriti med kupom zidov,
rane si ližemo s strupom
ukradenim iz tujih bregov.

Ko peklensko zaboli
nož zarit v dušo, njene plasti,
pa se nekam globoko zažira
tanka meja med
ljubiti in biti poln prezira.
načrtno spajajo v misel.

www.tatjana-malec.si