Stene renčijo
in jaz jim mečem kosti.
Svoje okroglo vretence
sem jim dala za obed.
Grizejo ga. Tedaj ne bevskajo.
Kot plutovina sem lahka,
ko me obgrizejo
in siti odidejo.
Vsak mora preživeti na svoj način.
Tudi psi imajo pravico do hrane.
Raje pa točim kaplje krvi,
vendar štirinožci imajo raje kosti.
Okrogle kosti.
Tiste posebne oblike,
podobne žitnim krogom na njivi.
Krogcem, ki se čarajo s peresom
in imajo zvok koles voza navkreber.
Ustnice, ki odmaknejo ustnice,
ko tolmun zavrtinči reko.
Nekateri imajo čelo bika,
ki se zaganja v ogledalo.
Da je spomin prožen
imamo veliko srečo.
Ves strup natočen popije in iztoči.
Izčisti se in spet je bel kot cvet.
Zaman jim razkrivam svoje čute,
le kosti so jim hrana.
Da zgrizejo ti vse kosti
traja več kot vek.
Sprijazni se s tem,
da si pesnica in vedno nekomu hrana,
eni grizejo tvoje kosti,
drugi te pijejo po kapljah krvi.
Nasmej se jim,
saj življenje je krčmar,
ki gosti pse in gosti ljudi.
Dovolj je kosti in krvi za vse.
Stene renčijo
