Posebno sporočilo od vodje spiritualne hierarhije za planet Zemljo, SANAT KUMARE, in LADY VENUS

Kanalizirano preko Marlene Swetlishoff, 17. aprila 2010

Ljubljeni,
Danes sva prišla, da vam poveva o tem, kar je neposredno pred vami v prihajajočih dnevih, tednih in mesecih. Veliko je zahtevano od tistih, ki ste vztrajali v božji svetlobi, ki vas ne bo nikoli pustila na cedilu v časih, ki prihajajo.

Vedite, da vi že izvajate te naloge in da sva prišla, da vam dava moč in spodbudo v teh spreminjajočih se časih in vam dava vedeti, da niste sami v vaših naporih ter da imate vso podporo vseh bitij svetlobe celotnega Kozmusa.

Razumevanje sebe je začetek modrosti.«
Jiddu Krishnamurti

»Kukuri-kuuuuuuuuuu!«, je zavpil Peter Pan prešerne volje in ves razposajen, ter nagnal strah v kosti strašnemu kapitanu Kljuki. Le kaj je lahko tako grozljivo v oznanjanju dneva oziroma jutra, da se tega boji taka osebnost kot je strašni gusarski kapitan? Poizkušali bomo dokazati, da je razlog isti, kot pri tiktakanju ure, ki jo je pogoltnil krokodil, ki je kapitanu Kljuki odgriznil roko.

Zelo pomembno je dejstvo, da čas odšteva navadna ura, katere tiktakanje spominja na budilko, ki naznanja jutro in s tem nov dan. Vsakogar, ki jo sliši vabi k budnosti, k prebujenju. Vsi prebivalci planeta zemlje smo v tem času v obdobju poslušanja tiktakanja budilke, ki nas vse bolj in bolj priganja k budnosti. Vabi nas k prebujenju zavesti, ki že dolgo spi.

SPOROČILO NADANGELA MIHAELA

Kanalizirano preko Marlene Swetlishoff, 10. aprila 2010

Ljubljeni,

Mi iz angelskih kraljestev smo tukaj v veliki množici v tem času, da damo vsem na Zemlji pomoč, kot je potrebna, ko je potrebna. Mi smo blizu in čakamo vaše klice. Mi vam še naprej dajemo vse, kar nam svetuje/daje napotke Najvišji Stvarnik (Prime Creator) in stalno prenašamo svetlobo, ko se vse energije vrtinčijo v vrtincih na Zemljo.

20. april - 20. maj 2010, Marko Pogačnik

Meditacija meseca je ena od možnosti, kako sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja.

Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.

Sporočilo JEZUSA/JESHUA, kanalizirano skozi Judith Coates, dne 1. januarja 2010

Ljubljeni, jaz bi govoril z vami o novem letu po vašem časovnem usklajevanju. Leto 2010 je, kot mu vi rečete, štetje časa, kot ste si ga izbrali, ker kot ste videli, obstajajo tudi drugi koledarji in druga štetja, ampak vi imenujete to leto 2010. To bo najbolj čudovito leto. Mnogo prebujanj. Mnogo obsojanj.

Stare sporne zadeve bodo prihajale na površje, o katerih se bo razsojalo in hitro razsodilo, ker sedaj imate orodja: sedaj imate razumevanja, ki jih niste imeli v drugih življenjskih obdobjih, ker ste bili ujeti znotraj parametrov, o katerih so vas učili, kar so vam duhovniki in verski vodje ter starši in generacije staršev govorile.

Po pristnem druženju z Materjo, sem na notranjih nivojih sprejela precej učenj in uvidov. Vem, da ni pravih besed, s katerimi bi lahko napisala vse te impresije, pa kljub temu bom poskusila vsaj na razumljiv način prikazati bistvo teh.

Večno je vprašanje in dvom v obstoj drugačnih resnic od doživljanja lastne resnice. Pa vseeno so te resnice del našega življenja, ki se je izoblikovalo skozi mnoge življenjske situacije. Nadaljuje se učenje skozi osebnostno izkušnjo preko spoznanj in vizij pa vse do poti, ki nas popelje prav tam o čemer sem se začela učiti in poglabljati. Vstopila sem v svet vizij, katera me popelje skozi procese umiranja in večnega rojevanja v življenje.

Sporočilo NADANGELA MIHAELA, kanalizirano skozi Celio Fenn, dne 4. aprila 2010 v Južni Afriki

POTOPI SE GLOBJE, POLETI VIŠE IN ZAZNAVAJ Z MOČNEJŠIM UVIDOM

Ljubljena družina svetlobe, v tem času spremembe in transformacije, mi vidimo kako tako veliko od vas privzema novo svetlobo in energijo, ki prihaja do vas v pulzih in svetlobnih kodah iz kozmičnega srca.

Mi vidimo, kako se trudite, da bi rasli in se razvijali in mi ploskamo vašemu napredku. Sedaj vam predlagamo, da napravite naslednji premik in si dopustite potopiti se globlje, poleteti višje in zaznavati bolj točno z očmi ljubezni in modrosti ter izkusiti več tega, kar ste v tem času.

Vse sprejeti, vse oddati, vse predelati
( Hermes Trismegist, Corpus Hermeticum)

»Nariši mi backa«, so zgodovinske besede, s katerimi se začne zemeljska epopeja malega princa letalca, izgubljenega v puščavi lastnega življenja. Občutek, ki porodi to željo, zelo dobro pozna vsak iskalec duhovne resnice.

Biti izgubljen v puščavi je za iskalca neizogiben del poti, spoznanje nemoči pa ravno tako. Takrat iz srca, tistega, za katerega medicina in znanost ne vesta da sploh je, pride tihi glasek, ki prišepne odgovor odrešitve: »Nariši mi backa!«

Smo v času velikih praznovanj. Velika noč. Praznik, ko ves krščanski svet slavi in se spominja trpljenja in smrti, vstajenja in vnebovhoda Jezusa Kristusa. Skrivnost. Prevelika, da bi jo človek s svojim omejenim razumom lahko dojel. Ena izmed mnogih, premnogih skrivnosti med Bogom in nami. Ko človek ostaja poln čudenja, poln strmenja, poln vprašanj.

In tako pridejo dnevi, kot so ti, ko se človeška srca še bolj odpirajo dotikom božjega v nas. Dnevi, ko o Bogu in božjih skrivnostih še bolj poglobljeno razmišljamo.

KULTURA DUHA KOT SVETOVNI NAZOR
Izraz duhovnost ali kultura duha pogosto povezujemo predvsem z relativno majhnim krogom ljudi, ki se z meditacijo ali s prebiranjem tako imenovane duhovne literature posveča lastni duhovni rasti.

Redko pa na svet okrog sebe pogledamo v luči prepoznanja, da je vsak človek po svoji temeljni naravi duhovno bitje in da je potemtakem tudi celotna družba, ne glede na morebitna nasprotna prepričanja,  v svojih temeljih neločljivo povezana z duhovnimi plastmi življenja. Od načina, kako sprejemamo na eni strani materialno, na drugi duhovno plat življenja, je odvisno, čemu kot družba dajemo prednost oziroma kaj je za nas vrednota.

Lahko se zgodi tudi tebi.
Bertold Brecht

Z zgoraj omenjenim citatom v podnaslovu je znani nemški dramatik Bertold Brecht upravičeval in utemeljeval namen svojega pisanja. Menil je, da je namen umetnosti ( med ostalim) gledalca, bralca in poslušalca opozoriti in podučiti o tem, kaj vse se mu lahko v življenju pripeti. Brecht je bil mojster družbene in socialne analize ter kritike. Kaj ima torej njegov citat opraviti s pričujočim spisom, ki ste trudi ugotoviti duhovni namen umetnosti? Preprosto bomo poizkušali dokazati tezo, da umetnost sporoča:

Poslušalec, gledalec, bralec, lahko se zgodi tudi tebi, da postaneš iskalec. Iskalec, lahko se ti zgodi, da postaneš romar. Romar lahko se ti zgodi, da pot dokončaš in osvobodiš svojo dušo.

Toliko člankov, toliko knjig napisanih in prebranih, toliko znanja vse naokokoli nas, pa kljub vsemu temu toliko trpečih ljudi, ki iz dneva v dan v neprestanih učnih lekcijah padajo na izpitih življenja.

Vsak od nas namreč v sebi nosi vir življenja, tistega resničnega življenja, vir bogatstva, vir neomejenih potencialnih možnosti za naš razcvet. Iz tega vira prihaja tisoče tistih najboljših možnosti za nas, za našo izpolnitev v tem prekrasnem podarjenem nekaj letnem občutku zavedanja. Zakaj se torej odločimo za bedo in mizerijo, namesto za zadovoljstvo in lepoto.

Prekrasno se nam zdi in dobro se počutimo, ko beremo nek lep članek ali knjigo ali smo udeleženec na nekem predavanju o osebni rasti, ko gledamo in poslušamo tega mirnega, zadovoljnega izpolnjenega človeka, ki nam tam spredaj govori, kako lahko z lahkoto dosežemo našo izpolnitev.

Kot sem v prejšnjih člankih pisala o nastajajočem življenju, prenosu informacij in izgubi spomina lastne nam prepoznavnosti, se bom sedaj dotaknila ljubezni MATERE.

Velika Boginja, Mati, Tara, Ištar, Izida – mogočna energija ženske ustvarjalnosti, vedno prisotne v zavesti, čakajoče da jo osvobodimo. Mogočne boginje in pol boginje, znana in neznana imena, ki so nas spremljala v tem evolutivnem procesu, nas ščitila in varovala, učila in usmerjala; so vse bolj navzoče in prežemajoče kot energija Velike Boginje.

Tako kot povsod, je tudi področje duhovnosti zajela globalizacija. To se kaže v poplavi literature in posledično množini raznega pisanja, kar včasih deluje že kar malo smešno. Ko vsi doživljamo neke prebliske, odpirajo se nam neka vedenja in potem trobimo o tem en čez drugega.

Na hitro pogledano, bi rekel zmedeni časi v prebujajoči zavesti. Vendar, ko pogledaš skozi okno prebujajočo pomlad, vidiš, da zaradi tega v naravi ni nobene zmede. Je že vse tako kot mora biti.

Zavest se prebuja. O tem ni dvoma. Vendar čemu evforija. Opozarjam na nujnost zavedanja počasnosti razvoja zavesti, ker to pripomore k strpnosti. Tudi otrok shodi, pa naredi prve metre s kolesom, pa prve korake v samostojno življenje. Vse to so radostni trenutki, katere si z veseljem vtisneš v spomin tudi brez kakšne posebne evforije.

20. marec do 20. aprila

Mineva dvajset let, odkar pozorno spremljam dogajanja ob podnebnih spremembah in zemeljski preobrazbi. Veliko izvem iz premikov v sebi samem in na podlagi meditativnih uvidov. Nekatere stvari je mogoče razbrati iz svetovnih dogodkov – marsikaj izveš že, če kdaj pa kdaj pogledaš TV dnevnik. So pa stvari, ki bi jih človek prav lahko spregledal, če mu oči zanje ne bi odprle sanje. Kako nenavadno, saj sanjamo z zaprtimi očmi!

Pred dnevi sem doživel zelo preproste sanje. Šele v povezavi z naslednjimi dnevi sem našel ključ za njihovo razumevanje. V sanjah zagledam mlado ženo, ki je izgubila svojega otroka. Bega sem ter tja po sobi in ga obupana zaman išče. Vstopim v sobo in otroka takoj zagledam. Dojenček je še. Pritrjen na steno kot kakšen planet, ki kroži okrog sonca. Mama ga ne vidi, ker je pritrjen na steno nekoliko višje kot seže njen običajni pogled.

Sebstvo se razodeva tistemu, ki hrepeni po njem.
Tiste, ki z vsem srcem hrepenijo po Sebstvu, Sebstvo izbere za svoje.
(Upanišade, prevod Žige Valetiča)

Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal,
od tebe. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji.
(Jezus v »Evangeliju po Janezu«)

Vsako bitje je torej nesmrtno. Še najbolj pa to velja za človeka,
ki je sposoben sprejeti Boga in postati eno z njim. Boštvo občuje edinole s tem bitjem.
(Hermes Trismegist: Corpus Hermeticum)

Tisti, ki berejo moje članke, so opazili, da se moje misli pogosto sučejo po Kozmosu. Pošto z vprašanji namreč pošiljam kar direktno na naslov Stvarnika. Vendar ga ne sprašujem samo o sebi, temveč predvsem o Njemu.

Kakšen je Njegov cikel življenja, kakšen je njegov smisel in cilj. Mar ne prepoznajo otroci najprej svoje starše, preden se zavedo sebe? In šele potem ugotovijo, da so v marsičem njihovi posnetki. Zakaj bi bilo tukaj drugače…

(Makro)Kozmične misli:

Če zdajle še ne verjameš, da je tvoj Bog od vsega še najbolj tvoj notranji mir, bo zagotovo enkrat prišel ta čas, ko boš to verjel, če ne prej ko se boš poslavljal od tega življenja.

Namreč obstajata samo dve vrsti ljudi; tisti, ki odhajajo s tega sveta v notranjem miru in tisti, ki odhajajo s tega sveta v notranjem nemiru.

Karkoli že skozi današnji dan počneš, o čemerkoli že zdajle razmišljaš ti to prinaša bodisi zadovoljstvo in notranji mir, ali pa nezadovoljstvo in notranji nemir.

Učenje je spoznavanje zmot.
(Imanuel Kant)

Sem Boris Kononenko, srečno poročen in oče dveh sinov. Božja milost mi je navzlic izobrazbi strojnega tehnika namenila po-klic lutkarja, pravljičarja in otroškega animatorja. Sem velik oboževalec Aurobinda.

Bil sem meditant Maharishi Mahesh Yogi-ja ter učenec mednarodne duhovne šole "Zlatega Rožnega križa", bolj znane pod mednarodnim imenom "Lectorium rosicrucianum". Kot učenec te šole sem dobil globok vpogled v umetnost, še posebej književnost in o tem nameravam pisati.

Ljudje so se prenehali spraševati, prepustili so se materialnem toku dogodkov. Izgubljeni spomini, skriti nekje globoko v ozadju zavesti, nas poskušajo zbuditi in predramiti iz lastne pozabe. Tisti hip, ko je človek, kot edinka celote, naredil svoj del naloge, je odrezal nit ki ga je povezovala z Materjo, ter se poistovetil z lastno kreacijo.

Ta prečudoviti svet, ki ga je ustvaril, je opazoval, občudoval in raziskoval. Ni se zavedal da vse to početje, na videz nedolžno, na njegovo zavedanje deluje destruktivno. Vse večje in globlje oddaljevanje od celote je človeka v popolnosti ločilo od informacij in uvida, kdo sem jaz. Identifikacija z lastnim telesom ga pahne v igre lastnega uma, kar ni nič drugega kot podprogram glavnega programa, ki naj bi ga vzdrževal da deluje v materialnem trodimenzionalnem svetu.

Ste kdaj natančno opazovali val, ko je pljusknil na peščeno obalo? Kako sila vode s seboj odnese pesek in ga porine daleč na obalo. Večji kot je val, dlje porine pesek.

In potem, ko valu zmanjka moči se prične vračati. Mirno in nežno, kot bi tipal po podlagi in prebiral kamenčke. Takrat imaš občutek, da se vse vrača na svoje mesto. Samo budno oko opazi, da nekaj kamenčkov vzame s seboj. In potem nov val…

To me spominja na večno igro življenja, na ciklično širjenje in krčenje vsega obstoječega, na dihanje Stvarnika. Na večne cikle »rojstev«, od prapoka do prapoka…

Mnogo samorogov je poslanih na vaš planet z namenom, da ga obdajo z resnico. Ta energija ima nalogo, da raztaplja iluzijo, ki obdaja Zemljo, kot nekakšno utvaro o teži življenja, ki je nekakšno zavajanje, meglica na očeh.

Te utvare si ustvarjate sami z nevednostjo, kdo pravzaprav ste. Zato tudi vlagate energijo v neprijetne situacije, ki se na podlagi tega še množijo. Ker sami niste videli izhoda iz te situacije, vam je bila poslana pomoč. Obroč iluzij se zato hitro tanjša in vedno več ljudi tako spoznava resnico o sebi, svetu, bivanju...

V spomin človeku, ki mi je vedno popolnoma sprejemal in učil v večini s tišino, včasih tudi s kakšno zgodbo in tukaj je ena takih.

"Nekoč je prišel k meni zelo učen gospod. Delal se je zelo finega s svojo uglajenostjo in učenostjo, govoril je besede in besede, za katere nisem nikoli vedel kaj pomenijo. Govoril je počasi, delal se je mirnega, a njegova mirnost je bila le na površju.

Sedela sva kar nekaj časa in on je govoril, kolikor sem ga razumel je povedal, da je vse iluzija, da ni časa, da ni prostora, da tista jablana tam sploh ne obstaja in tako naprej je razglabljal in me učil.