20. april - 20. maj 2010, Marko Pogačnik

Meditacija meseca je ena od možnosti, kako sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja.

Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.

Je že prav, da se človek predvsem posveča Zemlji in njenim življenjskim svetovom, saj Zemlja je v dani fazi razvoja človeštva naš dom. Preden se začnemo ozirati po vesolju je seveda treba »pomesti pred lastnim pragom«. Moderni človek je po krivici stoletja zanemarjal duhovne razsežnosti lastnega doma in se vedel kot da je Zemlja predmet našega poljubnega izkoriščanja in nekritične izrabe. Posledice takega nespametnega odnosa do Zemlje kot matere življenja danes očitno bodejo v oči.

Ampak Zemlja v vesolju ni sama. Vesolje je sestavljeno iz neštetih svetov in zvezdnih civilizacij, iz številnih medzvezdnih prostorov polnih življenja – seveda polnih življenja na tistih ravneh bivanja, ki s stališča razuma in materialnega sveta niso vidni in na videz ne obstajajo.

Da bi tako razvejano vesolje, hkrati razvijajoče se v različnih razsežnostih prostora, lahko delovalo kot harmonična celota, je nujno potrebna določena vrsta zavesti, ki bi vse to razčlenjeno bogastvo bivanja zaobjemala in ji neprestano vdihovala nek osnovni skupni ritem. Tu Zemlja in njeno lastno (malo) vesolje ni izjema. Soudeležena je v tej silni celoti prepredeni z določeno obliko zavesti. Katero obliko zavesti imam v mislih?

Zavest, ki skrbi za enovitost vesolja navadno imenujemo angelsko zavest. V našem primeru, ko gre za vesolje kot celoto, pa ne mislim na tiste drobce univerzalne (angelske) zavesti odgovorne za malo vesolje posameznega človeka, pokrajine ali naroda – na individualne angele varuhe, krajinske angele in angele utelešajoče arhetip posameznih narodov.

Poleg le-teh namreč obstajajo nadrejene ravni angelske zavesti. Vibracija teh ravni preplavlja celotno vesolje - vse svetove in civilizacije - in še vsak njegov delček (atom). Le tako si je mogoče predstavljati, kako lahko zaobjemajo celoto. Angelska zavest nadrejene vrste je navzoča povsod in nikjer – povsod ker preplavlja vse in nikjer ker je ni moč fiksirati na določenem mestu.

Od angelske zavesti nadrejenih razsežnosti so v našem kulturnem krogu znani serafini, kerubini in prestoli. Prestoli prevevajo vesolje s kvaliteto imenovano »volja do biti«. S svojo silno vibracijo omogočajo, da vesolje sploh obstaja in se lahko razvija kot kraj bivanja v nešteto smeri.

Kerubini so vidik univerzalne zavesti odgovoren za harmonijo vesoljne celote. Delujejo s pomočjo zvoka. Njihovi zvoki se širijo skozi vesolje in skozi vse nas kot neprestano vabilo, biti povezan z vesoljno celoto in nihati harmonično z njo. Njihovo zvočno simfonijo imenujemo »harmonija sfer«.

Serafini kot vir in polje ljubezni predstavljajo najvišjo raven nadrejenega nivoja angelskega sveta. Vse vesolje v vsakem trenutku prepredajo z vrednoto ljubezni kot njegovo temeljno kvaliteto. Vprašanje je, koliko smo ljudje sposobni to temeljno vibracijo vesolja v določenem trenutku utelešati, je pa navzoča tudi tam, kjer je na videz nikakor nebi moglo biti.

Namen tokratne meditacije meseca je prvič, da dobimo občutek resničnosti in neskončnosti serafinske vibracije. Tako kot skozi vsa bitja in svetove vesolja, se pretaka tudi skozi vsakega med nami. Drugič, v fazi zemeljskih sprememb je potrebno utrjevati vpetost večdimenzionalne Zemlje v širno celoto vesolja.

Zemlja je res mikro-vesolje zase, a je relativno slabotna, če ni včlenjena v nihanje vesoljne neskončnosti. Meditacija je tako naravnana, da utrjuje povezanost Zemlje z njenim vesoljnim okoljem. Da bi lahko prišli v stik z nihanjem vesoljne kvalitete ljubezni bo potrebno aktivirati neko drugo »tretje oko« od tistega, ki ga poznamo. V mislih imam »oko srca«.

• Umiri se in bodi zbran(a) v srčiki svoje biti.
• Pojdi s svojo pozornostjo za svoji očesni sferi. (Očesno zrklo je krogla; mišljen je hrbtni del te krogle). Ne trudi se biti preveč anatomsko natančna/natančen, saj gre predvsem za oznako, kje z meditacijo pričnemo.
• Predstavljaj si, da od tam tečejo solze v smeri navzdol proti srčnemu centru. Občutek pravi, da so solze sočutja, lahko tudi solze sreče ali žalosti – na tej ravni ni ničesar kar bi bilo boljše ali slabše.
• Zdi se kot da bi obe očesi odtekali, da bi se v srcu lahko združili v eno oko.
• Kaplje solz se torej v srčnem centru združujejo v eno oko; v »tretje oko« srca. Dejansko gre za naše četrto, doslej skrito oko. Nahaja se sredi srčnega centra v njegovi notranjosti.
• Glej z očesom srca in občuti kvaliteto biti, ki te pri tem preplavlja. Vendar ne glej okrog sebe, temveč vase.
• Potem pa prenesi doživeto vrednoto v prostor okrog sebe in skozi zemeljski svet v vesolje. Zavej se, da vibracija ljubezni, ki jo vzdržujejo serafini prepreda celo vesolje vključno z našim planetom in tabo.

P.S.: Po tragediji pri Smolensku v soboto, 10. aprila 2010, ko je 96 poljskih političnih, vojaških in duhovnih voditeljev izgubilo življenje, sem odkril, da obstaja še en globlji namen gornje meditacije skupaj s potrebo, da se v tem času prikliče impulz ljubezni in milosti angelske zavesti.

Tragedija pri Smolensku, ko so se poljski voditelji odpravili, da bi počastili 4000 poljskih častnikov in intelektualcev, ki jih je sovjetska tajna policija pred 70 leti umorila v Katinskem gozdu, je dejansko ponovitev istega vzorca.

Nastopil je trenutek v procesu zemeljskih sprememb, ko je potrebno pomagati pri preobrazbi starih in novodobnih vzorcev nasilja – sicer se bodo začeli v nedogled ponavljati.

Dovoli v zadnji fazi meditacije, da bi vibracija, ki jo ustvarjajo serafini, izmila vsa mesta na Zemlji, kjer so uskladiščeni davni in sodobni vzorci nasilja.

Ne čakaj na 20. April, ampak začni z novo meditacijo meseca nemudoma.