Razumevanje sebe je začetek modrosti.«
Jiddu Krishnamurti

»Kukuri-kuuuuuuuuuu!«, je zavpil Peter Pan prešerne volje in ves razposajen, ter nagnal strah v kosti strašnemu kapitanu Kljuki. Le kaj je lahko tako grozljivo v oznanjanju dneva oziroma jutra, da se tega boji taka osebnost kot je strašni gusarski kapitan? Poizkušali bomo dokazati, da je razlog isti, kot pri tiktakanju ure, ki jo je pogoltnil krokodil, ki je kapitanu Kljuki odgriznil roko.

Zelo pomembno je dejstvo, da čas odšteva navadna ura, katere tiktakanje spominja na budilko, ki naznanja jutro in s tem nov dan. Vsakogar, ki jo sliši vabi k budnosti, k prebujenju. Vsi prebivalci planeta zemlje smo v tem času v obdobju poslušanja tiktakanja budilke, ki nas vse bolj in bolj priganja k budnosti. Vabi nas k prebujenju zavesti, ki že dolgo spi.

Spi tako dolgo, kot je dolg čas, odkar smo odšli od doma, podobno kot Petere Pan, ki se tja noče vrniti, noče odrasti. Tudi velik del človeštva se noče prebuditi iz sna, noče se vrniti domov, raje spi in sanja pa magari nočno moro in se še naprej boji novega jutra, s katerim se začne dan, ki ne mine. Lahko bi mu rekli kar DAN. Tako smo tudi mi na nek način Petri Pani, saj nočemo odrasti in spoznati, kdo in kaj sploh smo. Raje smo še naprej otroci in čakamo na očeta, k njemu pa nekako užaljeni nočemo. Poglejmo kaj je Petra Pana tako prizadelo, da noče odrasti in noče domov.

Da bi to razumeli, moramo najprej odmisliti znano risanko z istoimenskim naslovom v produkciji znanega Walta Diesneya in se posvetiti izvirnemu besedilu, knjigi angleškega avtorja z imenom James Matthev Barrie, ki je v svojem času veljal za najuspešnejšega pisatelja v Veliki Britaniji. Te knjige žal večina tistih, ki poznajo risanko ne pozna, še manj pa je znano, da je pisatelj avtorske pravice podaril otroški bolnišnici na Great Ormond Street v Londonu.

Torej, kdo je Peter Pan? To je mali vilinček s krili na hrbtu. Ko je star sedem dni zapusti mamico in varno domovanje, saj je pogled na park z malim ribnikom in njunimi prebivalci preveč privlačen, skušnjava pa prevelika. Tam najde poleg prebivalcev tudi svoje vrstnike, to je otroke, ki varuškam kot za stavo padajo iz sprehajalnih vozičkov in tako postanejo prebivalci skritega domovanja v parku sredi Londona. Občasno sicer Peter Pan odleti do okna svojega doma in pokuka skozenj, da vidi, če je vse v redu. Vsakič najde okno odprto, pač po vzoru stare japonske modrosti, ki pravi: »Če ptica uide iz kletke pusti vrata priprta. Morda se vrne.«

A Peter Pan se ne vrne. Sicer ga stisne pri srcu, ko vidi svojo objokano mamico in najraje bi šel k njej in jo potolažil a kaj, ko je v parku polnem vrstnikov in radoživih prebivalcev tako lepo in privlačno. Nekega dne pa Peter Pan naleti na zaprto okno. Skozi steklo opazi, da mama na postelji več ne leži sama. Poleg nje je malo bitjece, katerega neguje in ljubkuje. Zdaj se Petere hoče vrniti, a ne gre. Mama ga ne sliši in ne vidi. Vsa njena pozornost velja bitjecu, ki je poleg nje. Tako je prisiljen vrniti se v park, kjer postane vodja vseh prebivalcev te čudne dežele in v njej živi samozadostno s svojim zakrknjenim srcem trdno odločen, da se več ne vrne, pa naj stane kar hoče.

Smo mu mogoče kaj podobni? Smo tudi mi Petri Pani, ki smo podlegli skušnjavi misleč, da lahko s svojo svobodno voljo delamo prav vse, kar se nam zahoče? Imamo tudi mi zakrknjeno srce in smo na smrt užaljeni, ker naš izvor ljubi tudi koga drugega in ne samo nas? Smo si na ta način sami ustvarili t. im. ego, za katerega mislimo, da je center sveta, če že ne kar vesolja?

Smo tako slepi, da ne vidimo, kako enostavno je odpreti okno in se vrniti? Če je enostavno, zakaj to ne naredimo? Je res lažje in bolje živeti življenje ega kot svoje lastno, izvorno? Velika večina človeštva, če že ne kar vsi, tako živi življenje drugorojenega, življenje ega zakrknjenega srca, prvorojeni, izvorno počelo pa kot Sneguljčica spi in čaka, da ga nekdo prebudi in se vrne.

A tudi nam se dogaja kar se je dogajalo Petru. V deželi Nije so ga obiskali sestrica in dva bratca: Wendy, Jan in mali Miha. V njih lahko, če pazljivo beremo knjigo prepoznamo principe srca, uma in delovanja, torej gre zopet za opis dogajanja v nas samih. Najprej so vsi trije navdušeni nad nenavadnimi dogodivščinami in svobodo, dokler Wendy (princip srca) izgubljenčkom ne začne pripovedovati pravljice za lahko noč, ki jih v resničnem svetu pripoveduje mama in tako v vseh prebudi občutek domotožja in hrepenenje po vrnitvi. Tudi v Petru, a je on še naprej trmast.

V tej deželi ima Peter Pan svojo vilinčico kateri pripada njegovo srce. Le ta je ljubosumna na Wendy saj sluti, da ji ga lahko odpelje. Tudi naša zemeljska, kristalizirana materialna duša je ljubosumna na tisto drugo in jo skuša celo ubiti. To Peter Pan sicer prepreči, saj ve, da to ni prav, a ko preide trenutek odločitve vendarle ostane v deželi Nije. Wendy se tako vrne z bratcema in ostalimi izgubljenčki, Peter Pan pa raje še naprej bije svoj sizifov boj v lastnem vrtičku. Po domače bi se temu lahko reklo: bolje prvi na vasi, kot zadnji v mestu.

Mislim, da se nam ni težko prepoznati v tej zgodbi. Namesto da bi odrasli in izpolnili ter dokončali namen našega bivanja v teh kristaliziranih dimenzijah, še naprej trmasto vztrajamo, se rojevamo, trpinčimo sebe in druge ter umiramo. Zakaj se je tako težko odločiti, da se vrnemo domov? Zakaj je tako težko odrasti v resničnem, duhovnem pomenu? Odgovor na to odločilno in boleče vprašanje nam da druga knjiga o dogodivščinah Petra Pana z naslovom »Peter Pan v škrlatu«. Avtorica je Britanka Geraldine Mc Caughrean, ki je zmagala na razpisu otroške bolnice, ki smo jo uvodoma omenili, za edino uradno nadaljevanje zgodbe o Petru Panu.

Tako je po Malem Princu tudi Peter Pan dobil svoje nadaljevanje, ki se ravno tako čudovito, če ne že kar čudežno ujema s prvim delom ter ga vsebinsko dopolnjuje. Pri obeh svetovnih mladinskih uspešnicah se zgodi to, kar se je zgodilo z Biblijo. Stara zaveza je namreč razumljiva šele skozi Novo Zavezo. Šele Nova Zaveza razkrije namen Stare, v kateri je zapisan ZAKON oziroma POSTAVA. Nova Zaveza nam razkrije namen le-te skozi usta Jezusa: »Nisem prišel, da bi postavo odpravil, temveč dopolnil.«

Trdno pa sem prepričan, da bo sledilo prej ali slej še tretje nadaljevanje obeh del, kot trdno verjamem, da se bo v dobi vodnarja »pojavil« tudi tretji del Biblije, ki bo prva dela dopolnil. Če je Stara Zaveza »Oče« in Nova Zaveza »Sin«, potem je doba vodnarja doba »Sv. Duha« in zapis tega dela bo v akaši lahko prebran šele, ko bo vodnar z vsemi jadri zajel ves veter Duha. In takrat bo lahko zapisan tudi na papirju, če bo to takrat seveda sploh potrebno.

Namreč, bolje podučeni od mene znajo povedati, da se bo v vodnarju začel razvijati pri človeku šesti čut ter temu odgovarjajoče čutilo. Na isto nas spominja tudi zaključek epopeje »Gospodar prstanov«, ko Frodo svojemu zvestemu spremljevalcu Samoglavu Gamgiju izroči knjigo, katere prvi del z naslovom »Hobbit- potovanje tja in nazaj« je popisal njegov stric Bilbo Bagin, medtem ko je drugi del, Gospodar prstanov« zapisal on sam. Knjigo je Samoglavu izročil z navodilom, naj napiše tretji del in šele takrat bo mogoče lahko tudi on šel v Valinor, domovanje vilinov.

Drugi del Petra Pana se začne, ko vsi, ki so se vrnili v resnični svet sanjajo iste sanje in sicer, da je Peter Pan v nevarnosti in da potrebuje njihovo pomoč. Seveda se nemudoma odpravijo reševati ga. A stvar je vse prej kot lahka, pa ne zato, ker bi bil Peter še naprej trmast pač pa zato, ker se nam zdaj razkrije strašna skrivnost. Peter Pan ni nihče drug kot sam Kapitan Kljuka. V prvem delu se Peter bori proti Kljuki, kot se Harry Potter bori proti Mrlakensteinu.

Tako kot Harry nekega dne ozavesti, da je on sam Mrlakenstein, da je on sam nosilec zla v sebi ter da je posledično on sam največja nevarnost sebi in drugim, se isto zgodi tudi Petru Panu. Univerzalno učenje nas uči, da ima vsak ego oziroma »jaz« tudi odgovarjajoči »višji jaz«, ki mu lahko rečemo tudi »karmični jaz«. Le-ta ni nič drugega kot seštevek vseh jazov, predhodnih nosilcev iste speče duše (prvorojenega počela) v nas in v tej inkarnacij pač živi prek nas na osnovi vseh prejšnjih izkušenj.

Karmični jaz živi le toliko časa, dokler obstajajo pogoji za njegovo življenje. Obstaja lahko le v tej materialni in kristalizirani naravi, kjer gospoduje čas. Gospostvo časa, Kronosa priznava celo sam Zevs, saj je Kronos njegov oče. Mimogrede, to nam lahko da misliti o tem, kakšen bog pravzaprav Zevs sploh je, če je podvržen času. Isto vprašanje velja za bogove, ki so mu podvrženi. So res nesmrtni?

Zdaj si lahko pojasnimo, zakaj je Kapitan Kljuka boji krokodila v katerem tiktaka ura-budilka, ki naznanja DAN. Krokodil je plazilec, kot je plazilec tudi kača, t.im. krivec za padec človeštva. Krokodil, kača, zmaj so simboli, ki simbolizirajo naravo te padle narave časa in prostora in z njimi skozi čas in prostor mine vse, kar je iz njih tudi izšlo. Peter Pan Kljuko tudi straši s kikirikanjem, saj to privabi krokodila, da bi dokončal kar je začel.

Najprej je pojedel le roko Kljuki in ga v dobršni meri onemogočil, zdaj pa je napočil trenutek, ko je treba začeto dokončati in višji jaz pokončati ter omogočiti obuditev in vrnitev speče duše domov. Tu se pa vse skupaj zatakne in druga knjiga nam razloži kje in zakaj: Peter Pan z grozo ugotovi, da je Kapitan Kljuka pravzaprav on, njegova podzavest, njegovo nezavedno. Ugotovi, da se je z njim boril le zato, da bi dosegel navidezno osvoboditev misleč, da gre za osvoboditev ( vas to spominja na boj Nea z Mr. Smithiom v Matrici?). A ne gre za to.

Poleg višjega jaza mora oditi, odmreti tudi nižji jaz. Tega pa Peter seveda noče. V nadaljevanju zgodbe postane smrtno nevaren za svoje nekdanje prijatelje, ki so ga prišli reševati pred njim samim. In šele ko pride do najglobljega samo-spoznanja, se spreobrne. Šele ko uvidi, kaj bo naredil se v njem nekaj zgane, zbudi. Zato smo v podnaslovu tudi zapisali ugotovite Krishnamurtijaj de je samo-spoznanje je začetek modrosti, ali kot je zapisal Apolonij iz Tijane v prvi uri svojega dela Nuctemeron: »In demoni pojejo slavo Bogu«.

Spoznanje le-teh v nas samih je začetek spreobrnitve. Klobčič se seveda razplete z vrnitvijo domov, kjer Peter Pan ugotovi, da je mama zaprla okno zaradi megle in ne zato, da bi preprečila njegovo vrnitev. Le njegovega mlajšega bratca je hotela zaščititi pred meglo. Tudi Serafi in Kerubi niso v Božjem vrtu zato, da bi človeku onemogočili vrnitev v očetovo hišo temveč zato, da bi k drevesu življenja prepustili tistega, ki s prihodom-vrnitvijo ne bo ogrožal tiste, ki tam so. »Kri in meso ne bosta podedovala nebeškega kraljestva«, nas opozarja apostol Pavel v Novi Zavezi. In prav je tako.

Torej, zakaj se nočemo zbuditi? Zato, ker prvi korak zahteva samo-spoznanje in priznanje, da smo zlo. In to soočenje s samim sabo je zelo težko in boleče. Raje se mu izogibamo kot otroci, ki vedo da so nekaj narobe naredili pa to prikrivajo, čeprav dobro vedo, da jih bodo starši prej ali slej razkrinkali. Tako tudi zablodelo človeštvo skriva in prikriva svojo lastno resnico.

A prihaja čas de-maskiranja, čas ko se bo treba soočiti s samim sabo, pa naj bo še tako boleče. Nujno je, da čim prej odrastemo, sicer se za nas ne bo dobro končalo. Čas je, da se vrnemo k lastnim izvorom in zaživimo v skladu z izvorno naravo. Saj ni tako težko. Slovenci imamo čudovito zgodbo, ki nas uči kako enostavno in lepo je pravzaprav vse skupaj. Spregovorili bomo o junaku s katerim smo vsi »gor rasli«, naši otroci tudi in upajmo, da bodo tudi njihovi otroci. Junaku je ime………………..Kekec.

Josip Vandot je s svojo pronicljivostjo poskrbel, da se Slovenci že v rani mladosti začenjamo zavedati svojih korenin. Pa ne v etničnem temveč človeškem, duhovnem pomenu. Kaj pomeni ime Kekec? Kogar koli pri svojem delu (sem lutkar in pravljičar), pa naj bo otrok ali odrasla oseba vprašam, če pozna Kekca, odgovori pritrdilno. Ko pa istega vprašam, kaj to ime pomeni, pa nihče ne ve. Seveda, vsi poznajo film, knjige pa ni nihče bral.

V knjigi avtor lepo pove, da je njegovemu junaku ime Gregor, ljubkovalno Gregec. Ker pa mala sestrica Tinka pri dveh letih ni mogla izgovoriti Gregec, je rekla Kekec. In pri tem je tudi ostalo. Od kod izvira ime Gregor, Georg ali Jurij in kaj pomeni? V Sloveniji poznamo praznik »Zelenega Jurija«, ki goduje na dan 24. aprila. Na ta dan goduje »Geos Orge« ali po slovensko »Obdelovalec zemlje«. Ime izvira še iz časov pra-krščantva oziroma njegovega izvornega načina, še preden je prišlo do politizacije takratnih krščanskih-esenskih občin.

Baje se je takrat na ta dan prvič zasadilo lopato. V duhovnem pomenu pa seveda zemljo ne obdeluje kmetovalec, temveč nekdo drug. Ko smo že pri imenih poglejmo, kje se Kekčeve prigode zgodijo. Vandot je dogajanje postavil pod goro Prisank, nekoliko zahodno od izvira naše najlepše reke, Soče. Soča izvira na začetku doline z imenom Trenta. Trenta v Italijanščini pomeni trideset in vemo, kdo je pri »tridesetih« stopil na svojo pot. Ob koncu doline, pa se v Sočo izliva pritok slapa z imenom Boka. Boka v Italijanščini pomen usta. Skozi usta pa prihaja Beseda, vemo čigava. Torej naš Kekec odide na eno od domačij »služit«.

Na tej domačiji imajo bratca in sestrico, Rožleta in Mojco. Le-ta je slepa od rojstva in ne vidi sveta takega kot v resnici je. Obstaja le eno zdravilo za slepoto, a to je moč dobiti le pri teti Pehti, zdravilki in zeliščarici, katero so ljudje zaradi strahu pregnali. Zelo enostavno je v tej prispodobi prepoznati strah človeštva pred naravo, saj le-ta razgalja vsakogar pred vsakim, še posebej pred njim samim. Lažje je tistega, ki nas razgalja nekam pregnati, ga razglasiti za grdega in sovražiti.

A Kekec (pra-počelo v nas) je drugačen. Odpravi se k Pehti in s sabo vzame Rožleta (ego), ki pa tik pred soočenjem seveda uide. Kekec tako v »ujetništvu« služi Pehti in si pridobi celo naklonjenost njenega psa, čuvaja praga. Med Kekčevim služenjem Pehta najde zdravilno rožo iz katere naredi zdravilo za slepoto. Kekec, ki ljubeče služi, Pehte ne sovraži. Pehta (narava) je zaradi sovraštva človeka zakrknjena in v navalu togote vrže zdravilo v prepad, od koder ga vendarle s pogumnim dejanjem reši Kekec.

Takrat njen pes, Volk, ki je stražil Kekca da le-ta ne bi ušel, preide na njegovo stran. Pehta spozna, da je »razorožena«, a pravzaprav ne premagana. Kekec ji je odvzel njeno obrambo pred ljudmi in ji s tem pokazal, da obrambo pred njim, Kekcem sploh ne potrebuje. Ko Pehta opazi, da je On pravzaprav njen zaveznik in da želi samo to kar želi ona, se pravi pomagati ljudem, sama od sebe Kekcu pove, da naj v vsako oko kapne samo po dve kapljici.

Mojca, naša duša tako spregleda z zdravilom, ki izvira iz naše resnične narave, ki smo jo v nekem strahu in sovraštvu pregnali in se je bojimo. Šele izvorno, prvorojeno počelo, ki ga ponazarja Kekec, v nas prežene strah pred lastnim izvorom in takrat nam je naša narava, Pehta, v resnično pomoč. Ko naravo nehamo preganjati, uničevati, nam sama od sebe pomaga in takrat spregledamo. Svet vidimo tak, kakršen v resnici je. To je prvi korak na poti, ki nas vse čaka.

Zadnje čase je veliko govora o t.im. nesrečnem letu 2012. Takrat naj bi se zgodilo veliko hudega še posebej tistim, ki ne bodo dvignili svoje vibracije, tako kot jo bo dvignila zemlja. Pa jo je res treba dvigniti? A se ne dviga sama ob določenem načinu življenja? In če jo mora kdo dvigniti, a ni to tisti, ki zaostaja za procesom dviganja? Moramo zato biti nekakšni guruji? Moramo uporabiti takšne in drugačne tehnike? Ali preprosto zadostuje da živimo so-naravno? Poizkusimo čisto na kratko najti odgovor, ki je po mojem prepričanju pravzaprav tako enostaven, kot je enostavno sporočilo našega malega Kekca v nas.

Slovenci ime Zemlja uporabljamo v dveh pomenih in sicer kot ime za planet ter kot drug izraz za prst. Nekateri Teozofi trdijo, da je planet Zemlja, tako kot drugi planeti in tudi zvezde pravzaprav inkarnacija neke inteligentne entitete na določeni stopnji krivulje njenega razvoja. In kaj ta Zemlja, pravzaprav sploh je? Ko primemo v dlan in pest kos prsti začutimo,da to sploh ni neka mrtva stvar, temveč da v njej vse leze in gomazi.

Pa tu ne mislim le deževnikov, črvov in hroščkov ter njihovih ličink, temveč tudi milijone in milijone mikroorganizmov. Prst je le del zemlje kot planet-inteligentne in zavestne entitete. Njen del so tudi voda, zrak, pa ves živelj, ki za razliko od Homo Sapiensa živi v skladu z vibracijo planeta. Bo vse to propadlo, ko bo planet dvignil vibracijo? Tu ni logike. Ko bo planet-inteligenca dvignil vibracijo, bo dvignil vibracijo sebi kot celoti. Kot celoti! »Vse je en proces,« pravi Krishnamurti v svojem delu »Osvoboditev od znanega«. Po njegovem zadostuje, da smo pozorno »tukaj in zdaj«, da svoje zavedanje ne ločujemo od okolice.

Da smo pozorni brez misli, ki nas oddaljujejo od stvarnosti in že s celim svojim bitjem lahko zaznavamo resnico. »Opazujete in spoznavajte, a se ne odločajte in ne izbirajte. Samo bodite,« nadaljuje v istem delu, » nehajte iskati, prišlo bo samo, le pozorni bodite.« Biti neprestano »tukaj in zdaj« je zanj najboljša meditacija in nekaj podobnega trdi tudi Eckhart Tolle. Drugo ni potrebno. Da bi živeli v skladu z vibracijo narave, jo moramo najprej zaznavati. A katere narave? A je možno živeti družbeno in še dihati v skladu z naravo?

Kaj nam dela televizija, kaj računalnik, kaj nam povzročajo mediji? Tako kot ima narava svojo naravo ima tudi tehnika svojo naravo in veliko vprašanje, kaj za eno vibracijo v nas povzročajo tehnični dosežki. Nas oddaljujejo od izvorne vibracije, ki se baje počasi dviga? In če nas oddaljuje, kaj bo z nami in potomci če se dvig vibracije tako oddalji, da ne bo več dosegljiv? Vse ima svoj namen, tudi znanstveni razvoj s svojo lastno vibracijo ga ima, to je res.

Je pa res tudi, da je Homo Sapiens pod vplivom neke »kače« začel proces oddaljevanja lastne vibracije od vibracije izvora. Je znanost rezultat »goljfive kače«, kot je zapisal Prešeren v »Vrbi«, v kateri opisuje t.im. padec? Poglejmo, »kam pes taco moli« v znanosti, pa bomo videli, da je odgovor na dlani. Da se na področju vibracije in s tem »točke orientacije« človeka nekaj zelo korenito spreminja zaznava tudi slovenski avantgardni umetnik Dragan Živadinov in nam to s svojo najnovejšo likovno razstavo tudi sporoča.

Razvoj umetnosti uvršča kar v sam kozmos, kjer ni gravitacije, torej ni več orientacije, kaj je zgoraj, kaj pa spodaj. Tudi kaj je naprej in nazaj ni več jasno. In če govorimo o zviševanju vibracije planeta, ter njegovem prehodu na višjo, to je eterično raven, izgubi orientacijo vsak, ki ima zavest še vedno na materialni, to je tridimenzionalni časovni kemijsko-fizikalni ravni, tako kot v breztežnostnem stanju v kozmosu. Torej za orientacijo, kaj in kako bo v bodočnosti treba zaznavati nekaj drugega, nekaj zelo, zelo drugačnega.

O tem zelo slikovito govori tudi Rusko-Armenski modrec Gurđijev v svojem delu »Srečanja z izjemnimi ljudmi.« V tej knjigi opisuje pot devet-stopenjske posvetitve (sedem v telesu, dve izven). Cela knjiga je napisana kot nekakšne potopis, kar pot iskalca pravzaprav tudi je. Nekje prosti koncu opisuje, kako se s svojo skupino iskalcev resnice izgubi na severno-zahodnem delu Himalaje, ko plaz zasuje njihovega vodiča in zgroženi ugotovijo, da zemljevidi, ki jih imajo s sabo nimajo nič skupnega z stvarnostjo »na terenu.« Kot ugotovi, so zemljevidi in opisi poti dobri le za sobne avanturiste, katerih pot je le branje in ne delovanje.

Pri delovanju in popotovanju se moraš znajti sam in edina orientacijska točka je znotraj in nikjer drugje. Le-ta mora vibrirati kot izvor samega planeta. Iz osnovnošolske fizike poznamo poizkus, ko vibrirajoče glasbene vilice zanihajo poleg sebe stoječe druge glasbene vilice le, če so uglašene na isti ton. Isto lahko vidimo na kitari. Ko zabrenkamo na struno e-bas, zaniha tudi struna e1, čeprav je med obema dve oktavi razlike.

Tako kot Gurđijevu, se je godilo tudi malemu Hobitu z imenom Frodom, ki je v epopeji imel nalogo uničiti prstan. Kaj ni zanimivo? Prstana ni bil sposoben uničiti ne t.im. človek, ne kak kralj, ne vilin in ne Gandalf. Uničil ge je Frodo, pripadnik bitij, ki živijo s skladu z naravo in se za ničesar drugega ne zanimajo. Le on je lahko izvršil nalogo in odnesel prstan na Goro pogube, čeprav ni vedel, kje to je. Uspelo mu je, ker je poslušal notranjega vodnika (Golum), a o tem kdaj drugič. Tu omenimo le še, da je bratovščina prstana sestavljena iz devetih članov, od katerih je sedem zemeljskih, dva pa nezemeljska: čarodej Gandalf in vilin Legolas.

Odgovor glede naše bodočnosti je torej zelo enostaven in ne verjamem, da bodo od razvoja »odpadli« vsi, ki ne meditirajo ali izvajajo takšne in drugačne obrede. Vse kar je treba narediti je le vibrirati-nihati, kot je to naravno, so-naravno. A je to res tako težko? Kakšen je nas odnos do narave, pa s tem ne mislim samo okolja, ampak narave kot take? Če pogledamo npr. tekače (naj mi ne zamerijo, nič osebnega), ki se »vračajo« v naravo s tekom in slušalkam na glavi hitro ugotovimo, da so pod vplivom vibracije glasbe, ki z vibriranjem narave nima nič skupnega.

Poleg tega, na vsakem ovinku gledajo na uro, če so do tja prišli prej kot včeraj. Torej namesto, da bi tekli po naravi z odprtimi ušesi in ji prisluhnili, namesto da bi ujeli njen ritem, se z njim uskladili, lovijo ritem svoje fiksne ideje, vsiljenega ne-naravnega časa in s svojim gibanjem v naravi pravzaprav izvajajo dva odklona od le te. Torej s tem dejanjem ne »vstopajo« v naravo, temveč se od nje odmikajo, iz nje pravzaprav »izstopajo«, se odmikajo od njene vibracije. Ko pridejo domov, si v kozarec vode natočijo nek sintetičen prašek, ki ima seveda čisto drugo vibracijo kot npr. limona, katere sok pa v vodo ne iztisnejo. Zopet odklon.

Škoda časa in prostora, da bi naštevali vse vsakodnevne odklone od vibracije naše zemlje-materinskega principa, za katerega smo v prejšnjem besedilu (Vidkova srajčica malega princa) ugotovili, da skupaj s principom očeta-Duha odrešuje. Eden brez drugega ne moreta razvojno in odrešujoče delovati. »Odrešitev pride po križu«, pravi apostol Pavel. Torej po križu in ne po vertikali. Če ne živimo v skladu z izvorno naravo, nam nobena molitev ali meditacija me pomagata, saj oče ne more napraviti križa, če sami s svojim načinom življenja ne vzpostavimo horizontale.

Isto kot za nas velja tudi za sam planet, ki mora živeti v skladu z izvornim namenom, da bi tudi njega Oče, dvignil na višjo raven. Če pa mi s svojim življenjem planetu to otežujemo je logično, da se bo planet-entiteta v razvoju branil in kot se zadnje čase rado govori samo-zdravil. Ta entiteta je močnejša od nas in ni potrebno zdraviti je. Zadostuje, da jo ne uničujemo in ji ne otežujemo njenega razvoja, temveč da se razvijamo z njo.

Prav je, da odrastemo in se nehamo igrati čarovnikove vajence s takimi in drugačnimi izumi. Takrat bomo živeli kot celota skupaj z njo in skupaj z njo počasi skozi proces »odšli« na višjo vibracijo, na višjo stopnjo razvoja, tudi lastnega. Tja nas bo pripeljal naš lastni Kekec, ki bo odgovor in smerokaz našel pri Pehti, naši lastni izvorni naravi. In takrat se bomo zavedli preroške resničnosti analitika in kritika »Doline Šentflorijanske« Ivana Cankarja, ki je zapisal:

»Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.«

Boris Kononenko

Avtor na komentarje ne odgovarjam, sem pa dosegljiv na elektronski naslov mladi.maj@siol.net