Večkrat v svojih svetovanjih ali napovedih naletim na vprašanje: »Kaj je moje poslanstvo?« Priznam, tudi sama sem si ga nekoč postavljala. Moj najstnik mi je nedavno tega rekel: »Mami, kako si ti srečna, ker veš, kaj je tvoje poslanstvo«. In odgovorila sem mu, da sem resnično srečna in hvaležna, da je temu tako, vendar sem čakala na to skoraj 40 let, nekateri pa tega odgovora ne dobijo nikoli.

Kar želim povedati je to, da nihče drug ne more vedeti, kaj je vaše resnično poslanstvo. In če ga še niste začutili v srcu, potem nanj še niste pripravljeni.

Večina ljudi si na vsake toliko časa želi spremembo v svojem življenju. Želijo si spremembo doma, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu, želijo zamenjati avto, prebeliti stanovanje, kupiti vikend, se preseliti, imeti še enega otroka … Vse te spremembe pa izhajajo iz ideje "ko bom imel to in to, bom pa srečen!" Na primer "Ko bom imel večje stanovanje, ko bom imel partnerko, ko bom imel nov avto, ko bom imel vikend na morju, ko bom imel karkoli že …, bom pa srečen."

BOM PA SREČEN. Vendar ta 'sreča' ni tista sreča, ki bi trajala, ampak je pogojena iz naših podzavestnih vzorcev in želja ter izgine tisti trenutek, ko so te želje uresničene. Pravi občutek sreče ali radosti prihaja iz globin naše notranjosti in ne iz zunanjih stvari ali uresničenih želja, s katerimi se obdajamo. In ta občutek radosti je tisto, kar iščemo in po čemer hrepeni naša duša.

Pogledi na spolnost v zahodnem svetu se počasi spreminjajo, a to resnično zelo počasi. Ljudje, ne samo da se s teboj ne strinjajo, če si drugačen, drugače misleč, ampak te še celo gledajo po strani in si zanje čudak. Sploh te ne poslušajo do konca, ko jim poveš, kakšne so prednosti Tantre, kot bi se nekako sramovali samih sebe.

Razlika je, če Tantro prakticira nekdo, ki je na začetku duhovne poti in želi biti "in" ali nekdo, ki pozna duhovne zakone ljubezni in zaupanja. Če človek sprejme sebe takšnega kot je, če zaupa sebi, da je ljubezen tisto najvišje kar v življenju lahko premaga vse, zaupa tudi svojemu partnerju in ga sprejme takšnega kot je ta trenutek in vsak naslednji trenutek. Šele v takem primeru lahko govorimo v duhovni spolnosti, ko se dva vidita le kot dušici, ki se ljubita in zaupata in sta oba na neki stopnji razvoja in razumevanja vsega kar se dogaja.

Ena boljših knjig, ki sem jih prebral: "Gangaji - Diamant v tvojem žepu".

Lepo razlaga pojme o razsvetljenju, oziroma božji zavesti. In še bolj pomembno, razlaga kaj razsvetljenje ni. Ker se duhovni radovedneži kaj hitro ujamemo v kakšno sivo cono ega. Temu stanju pravim, da si ego nadene mašna oblačila - nadjaz, super ego...

En izmed naukov te knjige bi bil, da razsvetljenja enostavno ni mogoče "razumeti". Z pomočjo lastnega uma se od razsvetljenja lahko kvečjemu oddaljujemo. Naš um razsvetljenja ne more dojeti, lahko pa dojame kaj razsvetljenje ni.

Človekova svoboda daje sodobnemu človeku možnost, da se svetovno nazorsko opredeli po svoji vesti in vedenju. Tudi vneti zagovorniki Krisusovega nauka znajo reci "ne" božjemu povabilu in zavrnejo Boga češ, da je Bog le psihično dejstvo tistega človeka, ki Boga potrebuje. Sami pa ga ne potrebujejo, strinjajo se pa s Kristusovim naukom, na katerem temelji naša kultura, ki izhaja iz krščanskega etosa.

Nekateri očitajo človeške slabosti preteklemu in tudi sedanjemu vodstvu cerkvene hierarhije in na vse možne načine iščejo razloge, da bi razvrednotili religijo in verujoče. To so dejstva, ki jih vsakodnevno izpričujejo razni prispevki v medijih.

Vede omenjajo veliko Bogov oz. vrhovnih bitij ali z drugimi besedami entitet, ki v prenesenem pomenu govorijo o vseprisotnih energijah, ki so tudi del nas.

Njihove zgodbe so zelo zanimive in zelo poučne, saj opisujejo čisto življenjska doživetja in moralne nauke ter seveda vrline in slabosti, ki so last tudi slehernega od nas. Resda nimamo kot človeška bitja super moči, kot jo imajo oni, smo pa vseeno prežeti in delujemo z določenimi njihovimi energijami.

Južno Afriški šaman z imenom dr. Malidoma Patrice Some ima drugačen pogled na mentalno bolezen kot ljudje v zahodnem svetu, kjer se osredotočamo na patologijo in idejo, da je obnašanje, ki prikazuje le-to ter se postavi diagnoza za nekaj, kar je potrebno zaustaviti.

Dr. Some pravi, da je to, kar imenujemo depresija, bipolarna motnja, psihoza in šizofrenija morda globoka preobrazba v zavesti in nujen korak nasproti razvoju človeka.

Mir ni odsotnost konflikta ali agresije. Mir je transformacija surove moči v moč uma in srca. Mir je človeška osredotočenost jeze in ambicije na potrebe sveta in ustvarjalnega prispevka življenju in kulturi. Mir je aktivna stvar, močna in smela.

Nasilje se pojavi, ko izgubimo lastno moč in nam ne ostane nič, edino delovanje s pomočjo malikov - pušk in ostalega orožja - ki izneverjajo slabosti. Nasilje je zagrajena življenjska sila. Je pobesnela kreativnost in zatrta individualnost. Torej, prvo, kar lahko storite pri soočenju z nasiljem, je da si dovolite biti šibki. Nasilje potrebuje zadostno mero resnične moči. Čeprav izgleda, da ima nasilje moč, je nasilje najšibkejša izmed vseh stvari. Zunanjost je varljiva. Oseba s puško ali narod z močno vojaško obrambo izgleda močno, ampak v bistvu so, bodisi nevedni, bodisi obupani, lahko da so tudi oboje hkrati. Puška lahko vzame življenje, a oseba, ki jo drži nima dušne in duhovne moči.

Povsem neverjetno, pa vendar zelo resnično je, da ljudje še najmanj od vsega poznamo sami sebe. Raziskujemo vesolje in galaksije, osvajamo najvišje vrhove, potapljamo se v globine oceanov, le redki pa smo se pripravljeni potopiti vase, v globino svoje biti.

V tem članku razmišljam v tej smeri in o tej poti, ki ji večina pravi, pot duhovnosti. A ta pot je lahko vzporedna z ostalimi potmi, ki smo jih že ubrali. Zelo duhoven in 'prebujen' je namreč lahko tudi avtomehanik, ki uživa v svojem poklicu.

S Karen Armstrong se je pogovarjala Andrea Bistrich
Karen Armstrong, britanska teologinja in avtorica številnih knjig o velikih religijah, je nadalje razvila teorijo, da je fundamentalistična religija odziv in produkt sodobne kulture.

Kot katoliška nuna je svoj red zapustila po sedmih letih med študijem v Oxfordu. Je ena od 18 vodilnih članov skupine Alliance of Civilizations (Zveza civilizacij), ki je bila ustanovljena na pobudo nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Annana. Njen namen je boj zoper ekstremizem in nadaljevanje dialoga med Zahodom in Islamskim svetom. Intervju za Share International je pripravila Andrea Bistrich.

Um je kot ogenj. Ego pa tisti, ki na ogenj nalaga in razpihuje žerjavico. In to dela zelo učinkovito. Koliko je ognja v našem umu se lahko vidi že iz naših člankov, komentarjev in vsakdanjega življenja. Lahko bi železo talil. Oh, ta večni ogenj…

In koliko dima…ni čudno da človek ne vidi prsta pred nosom. Kot bi sredi noči z baterijo v roki hodil po cvetličnem travniku življenja.

Ego ne more doumeti, da hodi Bit z njim, z roko v roki, vendar Ona v popolnoma svetlem in jasnem okolju. In medtem, ko ego vidi samo korak pred seboj v medli svetlobi svoje svetilke, je Bit priča vsem čarom s soncem obsijanega cvetličnega travnika.

»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil tale svet!«

Verjetno bi lahko! A ne bo, ker je svet dvojnosti naša izbira. Kakorkoli že, skoraj nič ne more spremeniti dejstva v naslednji prispodobi.
Vsakdo izmed nas je v zibelko prvega joka in smeha ( in še prej) dobil življenjsko darilo, tako rekoč prosojen življenjski zemljevid, kot bi nam nekdo rekel:«Prehodi vse poti strahu in ljubezni, kakor najboljše veš in znaš!«

In sedaj lahko pride sam Bog - saj je povsod kajne? Pravi mi, da se za poti strahu ali ljubezni odločamo sami. Nad nikomer se ne pritožuje, le zakaj, saj ima vsega dovolj, celo preveč. Obilje življenja deli tako, da vsakemu ponudi tisto, kar mu pripada, a žal je tako, da ne znamo prav vzeti, ker se nevede prepustimo voditi drugim. Zato si lahko nekateri vzamejo preveč in drugi premalo. In tisti, ki znajo tako uspešno jemati, si nadenejo maske človeške moči, kar pomeni, da se med sabo vedno težje prepoznamo. Tako začne razpadati vsakemu dano zaupanje, ki ga požira zavist, jeza in strah.

Že v zgodnjih visokih kulturah je bil orel, kralj ptic, povezan z bogato simboliko. V splošnem je spadal k soncu in Luči; v ljudskem verovanju, mitih in literaturi so mu bile pripisane mnoge lastnosti: kraljevska moč, mogočnost in čarobna moč, pogum in bistrovidnost, a tudi neizprosnost, trdnost in maščevalnost. Kot uničevalec kač in zmajev uresničuje božanskega duha in je prispodoba zmage Luči nad temnimi močmi.

V najstarejši indijski literaturi, »Rigvedi«, nastopi kot čudežni ptič Garuda, sijoč kot najbolj žareči plameni in hiter kot svetloba. S svojim mogočnim letenjem lahko ustavi vrtenje svetov in Višnu se na njem bojuje proti zlim demonom. Indijanci so ga častili kot kozmični simbol, kot utelešenje Luči in neba, Aztekom je pomenil samo sonce. Pri narodih starega veka in pri Germanih je veljal za ptico prerokbe nesreče, pri Grkih pa je bil simbol Zeusovega duha. Umetnike starega vzhoda je ta ptič kraljev in bogov navdihoval k mnogim upodobitvam, o tem pričajo marmorni reliefi, podobe na vazah, uporabni predmeti, kovanci in okrasni predmeti.

VSAK DAN SI PODARIMO NEKAJ DRAGOCENEGA
Ker smo kar naprej izpostavljeni množici okoljskih dražljajev in vtisov, kaj je pomembno in kakšni naj bi bili, ne slišimo več svojega notranjega glasu, ki nam govori, kdo smo, kako želimo živeti.

Ni treba, da nas na pot samospoznavanja zgrda prisili huda bolezen ali nesreča, nanjo se lahko odpravimo tudi zlepa, z redno meditacijo. V njej doživljamo Sebe, atmana, individualnega duha, ki je po vzhodnjaški duhovni tradiciji enak brahmanu, univerzalnemu duhu.

Naša sodobna družba, je družba, ki intenzivno išče smisel življenja. Vprašanja smisla življenja se lahko postavi čisto na filozofski ali pa na osebni ravni. Lahko se na filozofski ravni vprašamo čemu sploh svet in čemu konkretno naše življenje, naloge, trpljenje, sreča, meditacija, molitev?

Problem smisla življenja je vprašanje smiselnosti vsega. Pri Aristotelu je to kar on razume moralno delovanje, ki je v blaženosti, v sreči. Doseže se, ko delamo dobro. Sv. Tomaž govori o zadnjem cilju vsega ustvarjenega kot o največjem dobro.

Verjetno ste, vsaj tisti, ki se gibljete v 'ezoteričnih krogih', že slišali za izraze tretja, četrta, peta dimenzija. Sigurno se nam ti izrazi, ko jih prvič slišimo, zdijo nekaj mističnega, nenavadnega in predvsem nerealnega, če ne celo odbijajočega. Mogoče samo sklepam po sebi, kako sem sama dojela to informacijo, ko sem jo prvič slišala. Vse je v bistvu pogojeno z nepoznavanjem sestavnega materialnega sveta, ki v bistvu ni materialen.

Že v enem prejšnjih člankov sem omenjala, da je danes na področju kvantne fizike že neizpodbitno dokazano, da sama materija praktično ne obstaja, oziroma je tako zanemarljivo majhna, da skoraj ni omembe vredna.

Če se malo poigram s pojmi iz dnevne politike, potem bi postavil ego v vsem svojem žaru na desni pol. Na levi pol bi postavil ego, ki si je nadel svetniški sij človekoljubnosti in pravičnosti. Vmes pa pač milijarde odtenkov sive.

In potem zanimiva dilema, kam na tej premici bi lahko postavili razsvetljeno zavest? Na prvo žogo se ponuja odgovor na sredino. V resnici pa razsvetljene zavesti na tej premici ne bomo našli. Res pa tisti na sredini, vsaj po svoji naravi, stojijo najbližje vratom v razsvetljenje.

Da, strašno gnusno sovraštvo je izraz ljubezni, vulkanski izbruh prvega izžarevanja prasubstance, ki je kot veste vržena iz svojega reda. To je ljubezen, ki ne najde več izhoda, ki nima modrosti. To je mogočno hrepenenje, ki izbruhne kot peklenski ogenj, da bi raztrgal in uničil.

Če te moči ljubezni, ki je prvo žarčenje Boga, ne znamo pravilno urediti, če ji ne moremo absolutno ustrezati, potem ostane naš svet divjina, ocean plamtečega ognja. Vendar tako daleč, kakor daleč se lahko vidi z daljnogledi, tako daleč se bodo videli plameni. In, če nič ne spremenimo, bo tako tudi ostalo. Ogenj protinarave nas bo sežgal. Kajti nihče izmed nas ni dober, vsi smo že od samega začetka na stranpoti. Kaj storiti? Vrniti se moramo na začetek, na začetek novega življenja, novega stanja duha, zavesti.

Kako TRAJNO izboljšati samopodobo z EFT terapijo?

Razumevanje samopodobe
Samopodoba je način, kako posameznik dojema sebe. Gre za skupek misli, občutkov in prepričanj, ki jih imamo o sebi. Visoka samopodoba lahko vodi do večje samozavesti in uspeha v življenju, medtem ko nizka samopodoba lahko omejuje osebnostni razvoj in srečo.

Kaj pomeni imeti zdravo samopodobo?

Damjan Gregorič, certificiran terapevt hipnoze in najbolj napredne regresije v prejšnja življenja, regresije sedanjega življenja in regresije v življenje med življenji po metodi šole Andyja Tomlinsona PLRA (Past Life Regression Academy), je v regresiji našel učinkovito metodo za odkrivanje in razreševanje vzrokov težav in travm, ki ljudem preprečujejo, da bi bili srečni in bi se osebnostno in duhovno razvijali.

Z duhovnostjo se ukvarja že 17 let. Ukvarjal se je tudi z bioenergijo po metodi Zdenka Domančiča in Theta healingom, a šele študij na Past life regression academy v Angliji mu je dal zadovoljujoče odgovore na njegova vprašanja.

Vzemimo še enkrat za primer sicer že malo oguljeno primerjavo gosenica-metulj. Vendar si tokrat zamislimo, da je gosenica višje izražena-inteligentna zavest. Kaj mislite, kako bi doživljala svojo preobrazbo v metulja? Verjetno ne samo kot fizično preobrazbo, temveč tudi kot zelo globoko duhovno iniciacijo.

Zanimiva bi bila tudi tista točka, ko gosenica ni več gosenica, niti metulj še ni metulj. V bistvu ostane gosenica brez stare identitete, nove pa še nima. Takrat bi bila zelo uboga v duhu. Vendar ne uboga dobesedno. Takrat bi se najbolj uglasila in približala temeljni frekvenci svoje Bit-i, oziroma neizraženi zavesti Stvarnika. Ta pa ni niti eno niti drugo. Oba, gosenica in metulj pa izhajata iz nje. Tam se nekako opravi izmenjava štafetne palice, ko gosenica odteče svoj krog.

Dihanje se nam zdi nekaj tako zelo samoumevnega. Morda vam je že naslov članka vseeno pritegnil pozornost, ker v času, ko prvič vdihnemo in poslednjič izdihnemo, se dogaja marsikaj.

Dogaja se Življenje. In ni naključje, da zaživimo z vdihom in odidemo z izdihom. Da želimo srečno, izpopolnjeno življenje, živeti prisotno vsak trenutek, nam je že postalo jasno in trudimo se po svojih najboljših močeh, da si življenje vsaj približno kreiramo tako, kot nam najbolje ustreza. Kaj pa dihanje?

(Paul Valéry Crisis of the Mind (1919))
Paul Valery
Prvo pismo

Pozne civilizacije...vedeti moramo, da smo smrtni.
Dolgo smo poslušali zgodbe o izginulih svetovih, o imperijih, ki so izginili brez sledu, ki so potonili v neraziskano globino stoletij skupaj z svojimi ljudstvi, stroji, z dobrimi in slabimi nameni, z zakoni, z učenostjo in uporabno znanostjo, z slovnico in slovarji, skupaj z klasiko, romantiko in simbolizmom, z kritiki in kritiki kritik.....Zavedali smo se, da je vidna zemlja iz pepela in da ta pepel v sebi nosi pomen. Skozi obskurno globokoumnost zgodovine bi lahko z intelektom in bogastvom naložili toliko fantomov velikih ladij, da jih ne bi znali prešteti. A nam poslane katastrofe, kljub vsemu niso samo naše.