Kakšnim vidikom lahko sledijo moderni režiserji s filmi o Budi? Le kakšni učinki imajo lahko na nas taki filmi? Hočejo režiserji budizem približati zahodnjaku? Nam hočejo pokazati zanimivo religijo, ki se razlikuje od krščanstva?

Možno je, da hočejo tistim, ki jih je krščanstvo razočaralo in ne morejo več najti v njem prebliska Bratstva drugega kraljestva predočiti sledi v neki drugi religiji. Morda zbuja film "Mali Buda" zato tako pozornost, ker daje človeku, ki ga je razočaralo krščanstvo, drugačen vzgib Bratstva v obliki budizma . Možno je, da se je režiserja dotaknil preblisk Bratstva v obliki budizma in ga želi oddati dalje. Če je temu tako, mu je uspelo?

Uspeh postopkov za odstranitev ega
Zgolj intelektualni trud, vložen v razgradnjo ega, ne prinese rezultatov, ker vsako gibanje v umu pripada egu. Ega ni mogoče obvladati zgolj z mentalnimi postopki. Vsakdo ve, da nas, potopljene v vrtinec močnih čustev, ta popolnoma obvladajo, še preden reagiramo razumno. Čustveni odziv je hitrejši od razumskega.

Kadar neko negativno čustvo ali reakcijo obsodimo, je to znak, da se je vmešal ego. Če se z jezo bojujemo, je ne moremo spremeniti v sočutje, ker njeno energijo zavračamo. Preobrazimo jo lahko le tako, da jo sprejmemo kot eno od manifestacij življenjske sile. Ko obsodimo napako, jo skrijemo v podzavest; ko jo opravičimo, postane še večja; razblinemo jo šele, ko jo sprejmemo in popolnoma razumemo.

Preseganje ega
Kakovost življenje je odvisna izključno od kakovosti notranjih duševnih stanj. Le redki znajo dobro usklajevati zunanje dogodke z odgovarjajočimi notranjimi stanji. Zunanji dogodki so le prožilci naših notranjih stanj, torej je bistven način odzivanja nanje. Zato je osnovni postopek za naš napredek samoopazovanje.

Vzrok neprijetnim občutkom in našim reakcijam – neprimernemu dialogu in dejanjem, ki vodijo v spopad in stisko, je obremenjujoč notranji pogovor. Ta dialog moramo spremljati, analizirati in nemudoma zaustaviti, kadar zaide v nevarne vode. Utišanje in prekinitev notranjega blebetanja ustvarja notranjo tišino, pogoj notranjega miru. Tako plemenitimo notranja duševna stanja; izločamo nagnjenja k slabemu: skrbi, potrtost, praznoverje, strah, sumničenje, samopomilo­vanje, precenjevanje in podobno.

Teozofija je čudovito koristna v nudenju pomoči pri vašem sprejemanju odločitev - pri podvigu, ki je za precejšnje število ljudi ne malo težaven.
Teozofija vam na primer pravi, da, ko se morate odločati, po vsej verjetnosti ne pripravljate le uma, ampak tudi čustva, saj so le-ta celo pomembnejša in trajnejša kot um glede vpliva, ki ga imajo na bodoče odločitve.

Teozofija poleg tega pravi, da, ko pripravljate um in čustva, kar z drugimi besedami pomeni, da “umu in čustvom omogočate bolj ali manj svobodno igro”, postanejo pri tem odločilni činitelji: ozadje vaše preteklosti, značilnosti vaše sedanjosti in sence vaše prihodnosti. Do določene mere je torej vaša odločitev že sprejeta, vendar pa, čeprav je temu tako, poleg le-teh delujejo še drugi, premočni vplivi, da bi na njih lahko vplivala tako preteklost kot prihodnost, zato lahko znatno preoblikujete to odločitev, jo celo preusmerite iz njene normalne smeri delovanja. Poleg uma in čustev obstaja tudi volja, ki je najbolj natančen odsev vašega večnega jaza in ki jo je tudi mogoče uporabiti v tem zunanjem svetu.

Soočenje z egom
Kadarkoli ne delujemo s polnim zavedanjem, svojo zavest polnimo z balastom – z omejenimi konstrukti ega. Apetit ega, ki hoče vedno več in več, brez konca, vrti fatalno kolo človeške tragedije – kolo samsare. Zaradi odrinjenih duhovnih vrednot smo priča pehanju za močjo, bogastvom in ugledom, večinoma pa se ubijamo s preživetjem, krivicami, korupcijo, izkoriščanjem in nasiljem.

Spoznanje, da je treba notranji dejavnik, ki nas je povedel k lastni individualnosti, izklopiti, preden nas uniči, je odločilnega pomena. Če se s tem ne soočimo, če na razgradnji ega ne delujemo, napredka ne more biti; nazadovanje in degeneriranje je neizogibno.

Veliko študentov pri svojem iskanju luči odkrije različne probleme, ki so jim poklonjeni, da bi jih rešili; vprašanja so zaradi različnih pogledov, ki jih predstavljajo, tako zapletena, da je za tiste, ki iščejo Pravo Življenje, zelo težko doseči resnično pot. Eno od teh vprašanj je: Ali je naša dolžnost, da se vmešamo, če vidimo, da se godi krivica?

Vprašanje dolžnosti je tisto, o katerem lahko popolno odločitev sprejme le posameznik sam. Dana ne bodo nobena zakonska pravila ali plošča nespremenljivih in neupogljivih zapovedi, po katerih se moramo vsi ravnati ali jih imeti za dolžnost.

Pred nekaj dnevi mi je direktor nekega večjega podjetja dejal: »Težko je danes biti človek«, delam od jutra do večera, konkurenca, bolna birokratska davčna politika, nevoščljivost podrejenih, razburjam se za vsako malenkost, iščem nove trge in načine da čim bolje poslujem in da vsi ti, ki so zaposleni dobijo spodobno ter redno plačo.

Navzven izgledam bogat, srečen uspešen človek srednjih let, kateremu mnogi zavidajo, a navznoter sem ves nebogljen, nemiren in v strahu da bom zbolel ali da bo šlo kaj narobe. Moje delo je pravzaprav življenje od danes pa na jutri. Nikoli ne veš kaj bo zakuhala politika ali ne bodo šli vsi načrti in krediti katere sem dobil padli v vodo , a jaz doživel polom. Nikoli ne veš ali bo naslednji mesec šla prodaja tako dobro da bomo dobili dovolj denarja da bi vsi dobili plačo, da bi lahko šli v nove projekte.

Zvijačnost in usoda ega
Pomembno je vedeti, da se novi obrazi ega, novi jazi, nenehno rojevajo v nas. Nastajajo iz vtisov, ki niso prebavljeni. Takšni se spremenijo v nove psihične tvorbe ali celo v različne osebnosti znotraj osebnosti; vemo, da ta ni homogena temveč je večplastna. Vtise se moramo naučiti izbirati in z ustrezno miselno obravnavo prebavljati, najbolje takoj ob njihovem nastanku.

Svojega življenja in svojih odzivov ne moremo preobraziti, če ne preobrazimo vtisov, ki prihajajo v naš um. Nepreobraženi vtisi vstopajo v našo podzavest, iz preobraženih vtisov pa nastanejo elementi naših sprememb, pride do preobrazbe nas samih.

O egovem značaju in mehanizmih
Naša osebnost ni nič drugega kot instrument, ki si ga lastijo posamezni egi. Vsaka od naših negativnih značajskih pomanjkljivosti je poosebljenje te ali one egove komponente. Med sedem glavnih prištevajo značajske hibe - pohlep, pohoto, ponos, zavist, jezo, lenobo in požrešnost, iz njih pa izhaja nepregledna množica izpeljank. Nezadovoljstvo, neuspešnost, uboštvo in revščina koreninijo v egu.

Vlogam, ki so posledica sledenja pobudam ega, skorajda ni videti konca. Bahač, vseved, klovn, čudak, cinik, gospodovalnež, sanjač, uživač, alkoholik, narkoman, spogledljivec, opravljivka, lepotica, nimfomanka, hipohonder, paranoik, egocentrik, fanatik, agresivnež, manjvrednež, častihlepnež, pohlepnež, ljubosumnež, neodločnež, omahljivec, mučenik, eksplozivnež, samotar, nevrotik, mučenec, lahkovernež, asket, mesija, ženskar – so le del seznama vlog, ki mu ni konca. Nekatere od teh vlog igramo le občasno, nekatere pa predstavljajo našo temeljno osebnostno lastnost.

Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Pozornost lahko označimo kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj, pomeni pozorno poslušati, spremljati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj ali o nečemm premišljevati. Pri vsem tem gre za zavestno aktivnost.

V številnih trenutkih, kosmo manj zavestni, nam opazno primanjkuje pozornost, zavestna izmenjava energije, predvsem življenjske energije. Izkazalo se je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejmemo, in jo, obarvamo z svojo osebno vibracijo, oddamo naprej. Energija je potrebna, da bi lahko živeli.

Misel Luči in Božanska Usmeritev
za Zemljo v letu 2019
Vnebovzeti Mojster Saint Germain, 31. dec. 2018

~

»Ljubljeni mojega srca, kako čudovit svet lahko zgradimo skupaj, če združimo svojo pozornost k Bogu in služimo kot Eno. Jaz, moj ljubljeni brat El Morya in še nekaj mogočnih Bitji Luči smo skupaj izbrali naslednjo Misel Luči in Božansko Usmeritev za leto 2019.

Zdaj vas prosim, da dihate zavestno in globoko ter povežete svoje srčne Plamene z mojim in prejmete to čudovito Misel Luči.

Poslanstvo in značilnosti ega

Ego ni fenomen, lasten vsem živim bitjem. Ogroža le bitja s svobodno voljo. Nastal je kot produkt našega lastnega uma. Je umetna, zavestna energijska struktura, ki nima stika z Izvorom. Živi kot parazit od energije, ki jo jemlje duši.Je kot tat, ki nikoli ne počiva in neutrudno prazni njen rezervoar vitalnosti.

Gnostiki razlagajo, da se je ego pojavil v času tretje, lemurijske človeške rase kot posledica odklona od naravne spolnosti. Ta odklon v krščanstvu imenujemo »izvirni greh«. Učitelj Samael pove, da sta spolnost in ego tesno povezana, saj se ego napaja iz prelite spolne energije. Obe tematiki sem strnjeno povzel in predstavil v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti.

Naše življenje se vrti okrog hrepenenja. To naše hrepenenje se pojavlja v mnogih oblikah: kot domotožje, hrepenenju po daljavah, kot zaljubljenost, kot močna želja ali pomanjkanje, kot strast. Toda prav vsi nenehno pričakujemo, pa najsi bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Zagotovo je ta vzrok vseh naših pričakovanj nenehno iskanje smisla življenje.

Ko si postaviš za cilj, da boš sledil nežnim pričakovanjem, ki si jih gojiš kot dozdevno nezahteven človek, si kaj hitro zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, k se ti pokažejo. Ni lahko spoznati vse naše prikrite potrebe, ker se jih običajno sploh ne zavedamo. In če se enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo dolga leta hrepeneli. Končno lahko to izpolnimo, toda kje je sedaj ostal pričakovani občutek sreče?. Običajno veliko ali vse žrtvujemo, da bi dosegli ta naš cilj ali družbeni položaj, vedar pa je uspeh bolj klavrn.

Prastare modrosti so kot dobro vino: s starostjo pridobivajo vrednost. Osebne in družbene stiske današnjega časa bi lahko hitro rešili, če bi upoštevali eno od njih, nekoč napisano nad vhodom v preročišče v Delfih: Človek, spoznaj samega sebe. Hudo je, da se niti ne zavedamo, kako malo dandanes vemo o sebi in o dogajanjih v naši notranjosti.

Ne le v sledilcih budizma, tudi v vsakem od nas tli želja, da bi se izognil trpljenju. A budistični nauki so precej tuji ušesom povprečnega zahodnjaka. Um sodobnega človeka je zahteven in pričakuje, da mu je razloženo, zakaj naj bi se držal posameznih nasvetov; sam želi presoditi, ali je priporočeno primerno zanj ali ne.

Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v težkih ali neprijetnih razmerah.

Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti ne moremo določati s časom. Toda od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij? Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosi vsak človek globoko v sebi? Človek je dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in z jedrom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.

Ne morem se spomniti nobene kritike, ki bi bila naslovljena name, celo če je bila skoraj popolnoma resnična, ki bi upoštevala vse tiste širše okoliščine, ki vedno spremljajo brazde napak, tiste odrešilne dražesti, ki spremljajo sončni žarek, še tako droban, skozi temo prekrivajočih ga oblakov. Ne morem se spomniti nobene kritike, celo ne takšne, ki se je nagibala k milini, ki bi predvidela celoten vzrok, ki ga je skušal prikazati učinek. Ne morem se spomniti kritike, z drugimi besedami, ki ne bi bila pristranska.

Nič manj nisem prepričan, da bi bila tudi katerakoli moja kritika, ki bi jo naslovil na druge, manj pristranska, manj ne-upoštevajoča olajševalne okoliščine, manj nepozorna do sončnega žarka, ki čaka nad oblaki.

Včasih dobim zanimivo vprašanje: Kaj bi moral občutiti, ko meditiram? Prvo, kar me zmoti, je beseda »moram«. Sporoča neko pričakovanje, kar v meditaciji ne obstaja. Pa vendar to vprašanje ni tako zelo nenavadno, saj smo se z njim malodane ukvarjali vsi, ki smo se srečali z meditacijo.

V bistvu je odgovor zelo preprost, saj meditacija ni drugega kot stanje brez misli, direktna povezava z našim Izvorom, ampak kako te občutke opisati nekomu, ki se s tem srečuje prvič. In ker je meditacija med drugim tudi trening, to pomeni, da tega stanja po vsej verjetnosti ne bomo dosegli že takoj na začetku, kot mišična masa ne nastane po eni uri v fitnes centru. Zamislite si, da pridete v fitnes zato, ker ste slišali, da je to dobro, nihče pa vam ne pove, zakaj. Tako jez meditacijo. Pridete recimo na jogo, ker ste slišali, da je koristno, ne veste pa, kaj se tam dogaja z vami. Začne se uvodno sproščanje, usmerjenost k dihanju, vi pa sploh ne veste, kaj »se greste«.

Angelsko delovanje
Vsak človek ima svojega angela. Človek, ki ni jasnoviden, pa ga vendarle lahko zaznava. Ne sicer jasno, temveč s tenkočutno pozornostjo. Ozre se na primer v pretekle dogodke, ki so ga doleteli. Opazuje, kako je prišlo do njih, kako se je odločal in kakšni motivi so ga spodbujali k temu. Posebno pozornost posveti temu, kar ga je pripeljalo do odločitve ne le v svoje dobro, temveč tudi v dobro svojega okolja.

Preveri tudi tisto, kar ga je od tega odvračalo. Zave se, da se vsega tega spominja zato, ker bedi nad tem zavest. Ta zavest ni povsem budna, lahko pa to postane. V tej zavesti prepozna angela, ki čaka, da ga podpre v pravih odločitvah. Opazi, da v takšnih primerih začnejo pritekati vanj notranje sile.

Naloge angelov
Naloga angelov je podpirati ljudi, ko ti razvijajo svoj jaz ter zavest o tem, ker so sami to stopnjo že dosegli. Toda dosegli so jo v drugačnih okoliščinah kot človek, v nezemeljskem stanju, preden je nastopil fizični obstoj Zemlje. Zato nimajo izkušnje, ki jo ima človek s svojim izgnanstvom. Človeštvo še ni daleč na poti doseganja zavesti o jazu.

Ta je bil sprva kolektiven, od obdobja Stare Grčije do danes pa raste sposobnost individualnega jaza. Vzporedno s tem raste tudi egoizem, lahko pa tudi nasprotje egoizma: pozornost do drugega.

Izgubili smo se, izgubili smo stik z nami samimi. V tem pahanju za denarjem, statusom in vsemi dobrinami, ki nam jih le to omogoča, smo izgubili tisto, kar nas je osrečevalo.

Vidimo lahko samo mnogo nesrečnih ljudi, ki ne vedo več, kako najti stik s sabo.

Intuicija je pozabljeno sredstvo, o instinktu sploh ne razmišljamo, pa brez njega ne bi preživeli. Telo samodejno deluje na podlagi instinkta. Mi dandanes poslušamo samo um, um pa je omejen na to, kar poznamo in nič drugega. Um nas mede dan za dnem. Intuicija je nad umom, pa je ne slišimo. Če bi ji znali prisluhniti, bi si olajšali marsikatero situacijo.

Kaj so angeli?
Angeli so človeku najbližja duhovna bitja. Že v predhodnem razvojnem krogu so dosegli zavest o sebi. Vedo, kaj je to: biti jaz. To lahko zdaj posredujejo človeku. Človek ima v kozmosu med drugim tudi edinstveno nalogo: razviti samostojno, svobodno razumevanje sveta, življenja in sebe neodvisno od duhovnega sveta. Te sposobnosti bitja duhovne hierarhije nimajo, ker mislijo pojave kozmosa neposredno, brez lastnega premisleka, vendar tako, da se pri tem ne motijo in ne slepijo.

Zato niso samostojna, temveč Božja bitja. Človek pa se v svoji samostojnosti, ki si jo je pridobil le postopno in sčasoma, lahko moti, slepi in lahko tudi laže. Za to kakor tudi za človekovo samostojno mišljenje bitja duhovne hierarhije nimajo razumevanja. Če človek ne sledi Božji volji, so ga pripravljena kaznovati. Nimajo izkušnje lastne in svobodne vesti. Tudi angeli ne.

Večina bolnih oseb se zateka k bioenergetikom z namenom, da dobijo energijo in se s tem pozdravijo. V očeh »bolne osebe« je bioenergetik nekdo, ki ima več energije in zato lahko zdravi. Bolna oseba smatra, da nima dovolj energije in zato potrebuje pomoč. Kaj naj bi ta pomoč bila.

Skoraj vsi potrebujejo ob sebi nekoga, ko se počutijo slabše. Ta bližina bi jim dala toplino, razumevanje in občutek pripadnosti posebno sedaj, ko je oseba bolna. Zakaj pa jim ni dovolj bližina osebe? »Bolna oseba« se smatra za bolno in da nima dovolj energije, celo to, da ima pomakanja energije in to v določenem predelu.

Duhovna bitja obstajajo, vendar jih ne vidimo s fizičnimi očmi. Nekdo, ki je slep, ne vidi barv in oblik predmetov, toda barve in oblike obstajajo tako kot predmeti. Tako je tudi z duhovnimi bitji. Vidimo jih, če izoblikujemo notranji vid, sicer smo zanje slepi. Notranji vid lahko izoblikuje vsakdo, ki se v tem smislu šola in neguje duševno duhovna čutila.

V preteklih kulturah je človeštvo izražalo pogled v duhovni svet v slikovitih mitoloških zgodbah in pesnitvah. Te niso plod samovoljne in poljubne domišljije, temveč izkušnja sveta in življenja ljudi z visoko duhovno zavestjo. Ti, to so bili svečeniki, so razširili med ljudstvo bajke in drugo duhovno blago. Šol ni bilo, bilo pa je duhovno izročilo, ki je ustvarjalo med ljudstvom in njegovimi voditelji kulturo.