Trenutno sem se znašla v nekakšnem paradoksu. Nekaterih stvari ne morem več delati, čeprav jih znam, tiste, za katere čutim, da sem poklicana, pa ne samo, da ne vem, kako naj se jih lotim, čutim tudi, da nekaj še ni čisto sestavljeno. Morda se še nekaj useda v meni, morda se teren, kamor vstopam, še pripravlja, morda gre za kombinacijo obojega.

“Tako sem zdaj v nekakšnem prostoru niča. To je posebno stanje, ki ga najbrž pozna vsak, ki je kdaj v življenju naredil korenito spremembo.”

Občutek zadovoljstva ni odvisen od okoliščin, ki jih doživljamo, ampak od pomena, ki jim ga damo.

Spoštovani bralci mojih motivacijskih misli,

po daljšem času se znova javljam. Medtem sem počela, kar sem si že dolgo želela - v knjigi sem skušala na čim bolj enostaven način strniti vse, kar bi po mojem morali vedeti o življenju, da bi ga znali lepo živeti. Upam, da ste tudi vi svoj čas pretežno namenjali vsemu, kar ste si želeli, namesto tistemu, kar naj bi morali.

Glede na utrip mesta se mi zdi, da je sezona dopustov v teh dneh na višku, zato tokrat nekaj misli o naših občutkih na dopustu.

»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil tale svet!«

Verjetno bi lahko! A ne bo, ker je svet dvojnosti naša izbira. Kakorkoli že, skoraj nič ne more spremeniti dejstva v naslednji prispodobi.
Vsakdo izmed nas je v zibelko prvega joka in smeha ( in še prej) dobil življenjsko darilo, tako rekoč prosojen življenjski zemljevid, kot bi nam nekdo rekel:«Prehodi vse poti strahu in ljubezni, kakor najboljše veš in znaš!«

In sedaj lahko pride sam Bog - saj je povsod kajne? Pravi mi, da se za poti strahu ali ljubezni odločamo sami. Nad nikomer se ne pritožuje, le zakaj, saj ima vsega dovolj, celo preveč. Obilje življenja deli tako, da vsakemu ponudi tisto, kar mu pripada, a žal je tako, da ne znamo prav vzeti, ker se nevede prepustimo voditi drugim. Zato si lahko nekateri vzamejo preveč in drugi premalo. In tisti, ki znajo tako uspešno jemati, si nadenejo maske človeške moči, kar pomeni, da se med sabo vedno težje prepoznamo. Tako začne razpadati vsakemu dano zaupanje, ki ga požira zavist, jeza in strah.

Kdo je čuvar vrat na oni strani ali "deželi?", ki ga mitologija imenuje tudi Cerberus. V mitologiji je opisan kot triglavi "pes iz pekla". Govori se da ima petnajst glav, da ima rep kakor zmaj, grivo iz sto kač ter še strupeni dih in slino. Baje, da se je od njegovega lajanja zatresel pekel. Ta simbol vidimo tudi na Tarot karti X-Kolo sreče ali Fortuna.

Duhovni pot nas pelje k cilju, ki je vstop v novo duhovno dimenzijo, kjer smo rešeni vezi smrtne narave. Zato je povsem jasno, da moramo enkrat prekoračiti reko. Toda elektromagnetne sile naše narave nas ne pustijo kar tako enostavno oditi. Tisto, kar je bilo v naši naravi smrti zgrajeno in ohranjeno na milijone let, ne more kar nenadoma izginiti!

Ljubezen je tista sila, ki živi v vsakem izmed nas. Ljubezen je vse kar je. Nekateri pravijo, da zamere na primer niso ljubezen, a tudi ta čustva so ljubezen do te izkušnje. In se vrnemo do tega, da je vse ljubezen. To je naša osnovna vibracija, ki jo izkušamo v vseh polih.

V življenju smo čutili vse nianse ljubezni – bili žalostni, besni, ljubeči, nežni, agresivni, potrpežljivi…in še in še. Izkušamo vsa čustva, da bi nas naučila nekaj o nas samih. So ljudje, ki si ljubezen predstavljajo čisto po svoje in čisto drugače morda kot vi. A vsak je tukaj zase. Da najde svojo ljubezen. Več ali manj pa je rdeča nit podobna – vsi iščemo tisto mirno, harmonično ljubezen, ki boža.

Naša sodobna družba, je družba, ki intenzivno išče smisel življenja. Vprašanja smisla življenja se lahko postavi čisto na filozofski ali pa na osebni ravni. Lahko se na filozofski ravni vprašamo čemu sploh svet in čemu konkretno naše življenje, naloge, trpljenje, sreča, meditacija, molitev?

Problem smisla življenja je vprašanje smiselnosti vsega. Pri Aristotelu je to kar on razume moralno delovanje, ki je v blaženosti, v sreči. Doseže se, ko delamo dobro. Sv. Tomaž govori o zadnjem cilju vsega ustvarjenega kot o največjem dobru.

Vsi, ki se strastno ukvarjamo s filozofijo joge in poglobljenimi jogijskimi praksami, v svojem iskanju vse kompleksnejših vaj in bolj naprednih tehnik, velikokrat spregledamo kakšen biser, ki se ne sveti tako bahavo in ne obljublja takojšnje osvoboditve. Tudi sama dolgo časa nisem videla prave vrednosti joga nidre: »Kaj..... globoka sprostitev? Tega ne potrebujem ..... saj redno meditiram .....« sem si mislila.

Gotovo tudi zato, ker mi te tehnike, dokler nisem srečala Swamija Anandakapile, nihče ni dobro predstavil. Danes pa je joga nidra nepogrešljiv del mojega življenja.

Da, strašno gnusno sovraštvo je izraz ljubezni, vulkanski izbruh prvega izžarevanja prasubstance, ki je kot veste vržena iz svojega reda. To je ljubezen, ki ne najde več izhoda, ki nima modrosti. To je mogočno hrepenenje, ki izbruhne kot peklenski ogenj, da bi raztrgal in uničil.

Če te moči ljubezni, ki je prvo žarčenje Boga, ne znamo pravilno urediti, če ji ne moremo absolutno ustrezati, potem ostane naš svet divjina, ocean plamtečega ognja. Vendar tako daleč, kakor daleč se lahko vidi z daljnogledi, tako daleč se bodo videli plameni. In, če nič ne spremenimo, bo tako tudi ostalo. Ogenj protinarave nas bo sežgal. Kajti nihče izmed nas ni dober, vsi smo že od samega začetka na stranpoti. Kaj storiti? Vrniti se moramo na začetek, na začetek novega življenja, novega stanja duha, zavesti.

Zadnje čase sem naletela na veliko objav ali vsebin, ki nekako želijo prepričevati v to, da je obilje “slabo”.

“Ne želi si preveč denarja, to ni duhovno. Ne želi si prevelikega izražanja sebe, skloni glavo, skrij se – kajti drugače je “prevzetno”. To ni dobro, to ni dobro, to ni dobro. Ne želi si tega, ne želi si onega.” Kot da bi nekateri ljudje dobili neko nevidno dovoljenje, da posegajo v želje in sanje sočloveka. Ste v teh vrsticah morda prepoznali svoje družinske člane, prijatelje? Kaj pa vi čisto iskreno občutite ob tem, ko vam to rečejo? Verjetno vas malo “stisne” pri srcu. Morda celo sledite tej igri, ki je nikoli niste začeli. In zakaj vas stisne? Ker nosite v sebi naravno stanje obilja. Da, prav ste prebrali – naravno stanje obilja, ki si želi izražanja.

Verjetno ste, vsaj tisti, ki se gibljete v 'ezoteričnih krogih', že slišali za izraze tretja, četrta, peta dimenzija. Sigurno se nam ti izrazi, ko jih prvič slišimo, zdijo nekaj mističnega, nenavadnega in predvsem nerealnega, če ne celo odbijajočega. Mogoče samo sklepam po sebi, kako sem sama dojela to informacijo, ko sem jo prvič slišala. Vse je v bistvu pogojeno z nepoznavanjem sestavnega materialnega sveta, ki v bistvu ni materialen.

Že v enem prejšnjih člankov sem omenjala, da je danes na področju kvantne fizike že neizpodbitno dokazano, da sama materija praktično ne obstaja, oziroma je tako zanemarljivo majhna, da skoraj ni omembe vredna.

Dihanje se nam zdi nekaj tako zelo samoumevnega. Morda vam je že naslov članka vseeno pritegnil pozornost, ker v času, ko prvič vdihnemo in poslednjič izdihnemo, se dogaja marsikaj.

Dogaja se Življenje. In ni naključje, da zaživimo z vdihom in odidemo z izdihom. Da želimo srečno, izpopolnjeno življenje, živeti prisotno vsak trenutek, nam je že postalo jasno in trudimo se po svojih najboljših močeh, da si življenje vsaj približno kreiramo tako, kot nam najbolje ustreza. Kaj pa dihanje?

Odnosi med moškim in žensko se zgodijo zaradi energijske privlačnosti dveh različnih polov. Ne glede na to, ali je ženska bolj moške energije in obratno, si najdemo partnerja, ki nas privlači na podlagi vzorcev, pričakovanj ali pa neke podobnosti nekoga iz našega otroštva, ki smo ga občudovali.

Ljudje se začutimo in zavohamo, kaj je nam domače. Zato si tudi nismo vsi všečni ali pa primerni za partnerstvo.

Za tem se začne partnerski odnos. Morda preveč poudarjam, da je spolnost nujna za dober odnos, vendar ta strast se zgodi in dogaja, dokler se naše energije privlačijo.

Damjan Gregorič, certificiran terapevt hipnoze in najbolj napredne regresije v prejšnja življenja, regresije sedanjega življenja in regresije v življenje med življenji po metodi šole Andyja Tomlinsona PLRA (Past Life Regression Academy), je v regresiji našel učinkovito metodo za odkrivanje in razreševanje vzrokov težav in travm, ki ljudem preprečujejo, da bi bili srečni in bi se osebnostno in duhovno razvijali.

Z duhovnostjo se ukvarja že 17 let. Ukvarjal se je tudi z bioenergijo po metodi Zdenka Domančiča in Theta healingom, a šele študij na Past life regression academy v Angliji mu je dal zadovoljujoče odgovore na njegova vprašanja.

Um je kot ogenj. Ego pa tisti, ki na ogenj nalaga in razpihuje žerjavico. In to dela zelo učinkovito. Koliko je ognja v našem umu se lahko vidi že iz naših člankov, komentarjev in vsakdanjega življenja. Lahko bi železo talil. Oh, ta večni ogenj…

In koliko dima…ni čudno da človek ne vidi prsta pred nosom. Kot bi sredi noči z baterijo v roki hodil po cvetličnem travniku življenja.

Ego ne more doumeti, da hodi Bit z njim, z roko v roki, vendar Ona v popolnoma svetlem in jasnem okolju. In medtem, ko ego vidi samo korak pred seboj v medli svetlobi svoje svetilke, je Bit priča vsem čarom s soncem obsijanega cvetličnega travnika.

Popek naše Bit-i je največji zaklad, kar ga premore celotno stvarstvo. Je kot neobrušen diamant, iz katerega bo nastal neprecenljiv zaklad. Samo počakati je treba, da ga obrusi zob evolucije.

Na žalost ta diamantni cvet nima opisa z besedami. Že kot popek pa izžareva posebno energijo čutne inteligence. Energijo, ki jo občutiš, kot bi se te dotikali angeli. Je več od najlepših barv in več od najčudovitejših zvokov… Je polje mile ljubezni in blažene radosti…Je energija, ki te dopolni in izpolni do celote. Ko se te dotakne, ne potrebuješ ničesar več.

Je inteligenca, ki izhaja iz temeljne (Stvarnikove) zavesti. Lahko jo občutimo, izza umske in čustvene inteligence.

Vzemimo še enkrat za primer sicer že malo oguljeno primerjavo gosenica-metulj. Vendar si tokrat zamislimo, da je gosenica višje izražena-inteligentna zavest. Kaj mislite, kako bi doživljala svojo preobrazbo v metulja? Verjetno ne samo kot fizično preobrazbo, temveč tudi kot zelo globoko duhovno iniciacijo.

Zanimiva bi bila tudi tista točka, ko gosenica ni več gosenica, niti metulj še ni metulj. V bistvu ostane gosenica brez stare identitete, nove pa še nima. Takrat bi bila zelo uboga v duhu. Vendar ne uboga dobesedno. Takrat bi se najbolj uglasila in približala temeljni frekvenci svoje Bit-i, oziroma neizraženi zavesti Stvarnika. Ta pa ni niti eno niti drugo. Oba, gosenica in metulj pa izhajata iz nje. Tam se nekako opravi izmenjava štafetne palice, ko gosenica odteče svoj krog.

Najtežji trenutki v moji veterinarski praksi so tisti, ki jih preživim s svojimi strankami, ki so poleg ob odhodu svoje ljubljene živali na drugi svet. Ko življenje postane breme, lahko ljudem pomagam tako, da jih prepričam, da bodo njihovi ljubljenci mirno umrli. Seveda je zelo boleče, ko se je treba odločiti za ta zadnji korak, in pogosto se ob žalujočih lastnikih počutim nemočen.

To je bilo pred Shanom.

Poklicali so me, da bi pregledal desetletnega psa Belkerja, ki je imel resne težave z zdravjem. Njegovi lastniki – Ron, njegova žena Lisa in njun mali sin Shane – so bili zelo navezani nanj in so upali na čudež. Po pregledu sem ugotovil, da ima pes raka.

Piše: Miran Zupančič

Bistvo duha je svoboda. Da bi lahko človek postal svoboden, mora odkriti smisel svojega življenja. Smisel našega življenja je primarna motivacijska moč v nas samih. Smisla življenja si ne moreš izmisliti, ampak ga lahko samo odkrivaš.

Smisel življenja je za vsakega človeka specifičen. To je naša naloga, ki jo mora vsaka duša izpolniti in nihče nikogar ne more v tem zamenjati. Vsakdo med nami je orginal, neponovljiv, s osebno nalogo in možnostjo. Odgovoriti si na smisel življenja, pomeni biti odgovoren.

Piše: Miran Zupančič

Sfinga je že od Starega veka izrazna forma za nerazložljive stvari našega življenja. Najdemo jo v mnogih starih visokih kulturah sveta; glava in gornji del telesa sta človeška, prehaja v levjo telo, včasih ima tudi krila, obličje pa je enkrat moško, drugič žensko. Uteleša človeka v njegovi razdvojenosti; na eni strani zemeljsko bitje, ki pa ve za svojo višjo božansko poklicanost.

Oznaka, pod katero danes poznamo bitje pol človek – pol lev, imenovana »sfinga«, izvira iz stare Grčije Daveče in grabežljive demone smrti so tod imenovali«sphinges«. To nam kaže, da so Grki mistično bitje sicer prevzeli od Egipčanov, dodali pa so drugače niansirano, čeprav ravno tako skrivnostno osmišljenje, v razvojnem procesu, ki ga je doživljalo človeštvo v različnih časovnih obdobjih na različne načine. To se opazi pri obeh najbolj znanih predstavitvah sfinge. Sfinga pri Gizi in pripovedi o tem bitju v grški mitologiji.

Piše: Miran Zupančič

Od obdobja italijanske renesanse do ravoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja evropske kulture. Eksistencialisti pedesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sartre, Albert Camus in Luis Ortega, so gledali pojav človeka drugače. Jean Paul Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi.

Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar človek naredi iz njega. Albert Camus je menil, da posamznik lahko napreduje šele potem, ko se neposredno sooči z nesmislom, a v svojem prizadevanju v vsem vztraja.

V ezoteričnih krogih se veliko govori o sili kundalini ali o kaši kundalini, in da pot osvoboditve človeštva vodi prek prebujanje te sile. Neki spis o Hati yogi pravi:" Kundalini je po obliki zvit kakor kača. Kdor usoe to Shakti (v hinduizmu to pomeni ženski Božji princip) spraviti v gibanje, bo dosegel osvoboditev.

V knjigi Kundalini pa Ajit Mookerjee piše o tem naslednje:" Kundalini-Shakti, v klopčič zvita in speča kozmična energija je istočasno tudi najvišja sila človeškega organizma. Vsak posameznik je manifestacija te energije in Univerzum, ki nas obdaja, izhaja prav iz te zavesti....

Cilj je, da se skozi dviganje prebujene sile kundalini skozi različne čakre doseže zlitje s kozmično energijo in tako kozmično stanje zavesti. Pri tem gre za"uresničenje resnične osebnosti in končno tudi za odkritje skrivnosti in čudes celega Univerzuma..."

Kakšnim vidikom lahko sledijo moderni režiserji s filmi o Budi? Le kakšni učinki imajo lahko na nas taki filmi? Hočejo režiserji budizem približati zahodnjaku? Nam hočejo pokazati zanimivo religijo, ki se razlikuje od krščanstva?

Možno je, da hočejo tistim, ki jih je krščanstvo razočaralo in ne morejo več najti v njem prebliska Bratstva drugega kraljestva predočiti sledi v neki drugi religiji. Morda zbuja film "Mali Buda" zato tako pozornost, ker daje človeku, ki ga je razočaralo krščanstvo, drugačen vzgib Bratstva v obliki budizma . Možno je, da se je režiserja dotaknil preblisk Bratstva v obliki budizma in ga želi oddati dalje. Če je temu tako, mu je uspelo?

Uspeh postopkov za odstranitev ega
Zgolj intelektualni trud, vložen v razgradnjo ega, ne prinese rezultatov, ker vsako gibanje v umu pripada egu. Ega ni mogoče obvladati zgolj z mentalnimi postopki. Vsakdo ve, da nas, potopljene v vrtinec močnih čustev, ta popolnoma obvladajo, še preden reagiramo razumno. Čustveni odziv je hitrejši od razumskega.

Kadar neko negativno čustvo ali reakcijo obsodimo, je to znak, da se je vmešal ego. Če se z jezo bojujemo, je ne moremo spremeniti v sočutje, ker njeno energijo zavračamo. Preobrazimo jo lahko le tako, da jo sprejmemo kot eno od manifestacij življenjske sile. Ko obsodimo napako, jo skrijemo v podzavest; ko jo opravičimo, postane še večja; razblinemo jo šele, ko jo sprejmemo in popolnoma razumemo.