Pogledi na spolnost v zahodnem svetu se počasi spreminjajo, a to resnično zelo počasi. Ljudje, ne samo da se s teboj ne strinjajo, če si drugačen, drugače misleč, ampak te še celo gledajo po strani in si zanje čudak. Sploh te ne poslušajo do konca, ko jim poveš, kakšne so prednosti Tantre, kot bi se nekako sramovali samih sebe.
Razlika je, če Tantro prakticira nekdo, ki je na začetku duhovne poti in želi biti "in" ali nekdo, ki pozna duhovne zakone ljubezni in zaupanja. Če človek sprejme sebe takšnega kot je, če zaupa sebi, da je ljubezen tisto najvišje kar v življenju lahko premaga vse, zaupa tudi svojemu partnerju in ga sprejme takšnega kot je ta trenutek in vsak naslednji trenutek. Šele v takem primeru lahko govorimo v duhovni spolnosti, ko se dva vidita le kot dušici, ki se ljubita in zaupata in sta oba na neki stopnji razvoja in razumevanja vsega kar se dogaja.
Odkritost, priznavanje svojih občutkov, svojih strahov, če se morda pojavijo, svojih pogledov in želja, pa je med dvema partnerjema, ki se želita spolno združiti na duhovnem nivoju, nujno potrebno. To ni prepletanje čustev, ampak svoboda, ki jo pustimo partnerju, da ostane tak kot je in ima tudi možnost se spreminjati. To je svoboda in obenem zaupanje, da nas partner sprejme takšnega kot smo in uresničuje, če zmore, naše želje. To ni sprejemanje strahov od partnerja, je le dovolitev, da jih ima on in strpnost ter pomoč, da se jih osvobodi. To je z eno besedo ljubezen, ki pomeni zaupanje in občutek božje varnosti in popolnosti.
Pogovor med partnerjema je bistvenega pomena. Ženska ne sme le čakati, da ji partner dvori in išče kje in kaj ji je všeč, da sam najde, ter ima prepričanje, da mora to biti tako, drugače je ne ljubi. Z besedami, pa tudi z dejanji je potreba komunicirati. Po drugi strani pa naj bi se tudi moški osvobodil mačističnega pristopa k ženski ter prazgodovinske vloge po " lovu na divjad zaradi preživetja." Tudi on naj bi prispeval tisti ženski čustveni princip, Jing energijo, da pove kaj želi, kaj pričakuje in kje je ranljiv.
Povedati, govoriti, delovati, pa je vseeno premalo za doseganje zadovoljstva v duhovni spolnosti. Potrebno je čutiti in se naučiti ločiti tisto pravo vibracijo od neprave. To pa je težko, če partnerja nista dovolj "odprta" drug do drugega, si ne zaupati dovolj in se vsak boji, da ga bo drugi prizadel. Naučiti se je dobro, kdaj je bolečina naša in kdaj je od partnerja. Vedeti je treba, da nismo dolžni prevzemati partnerjevo bolečino in jo čutiti kot, da je naša. Lahko mu pomagamo, da se je osvobodi in odpravi, a tudi zato je potreben pogovor, o sebi, o svojih občutkih in o svojih pogledih na njegovo bolečino. Lahko mu pokažemo, kako bi mi odpravili to bolečino, na njemu pa je odločitev, da izbere način, ki mu je najbolj primeren in sprejemljiv.
Tako me spominja znana misel, da: sta dva skupaj zato, da lahko rešujeta probleme, ki jih sicer nebi bilo, če nebi bila skupaj. Bolečine in strahovi se lahko le pomnožijo, če partner prevzame na svoja ramena skrbi drugega. To ni potrebno, pa tudi ne smotrno.
Duhovnost se začne pri meni, pri meni se nadaljuje, spolnost pa se začne s partnerjem in se s partnerjem lahko preko Tantre dopolnjuje v duhovnost. Kljub vsemu pa ostane vsak oseba in celota zase in da partnerju sebe vsega v ljubezni in zaupanju v dobro. Ljubezen je duhovna pot in ni religija. Za ljubezen imamo veliko besed: Bog, narava, vesolje, univerzum…. Vsak govori v svojem jeziku in prav je tako. Besede so lahko različne, dejanja in čutenja pa so vedno ista. Ljubezen ima lahko mnogo besed, po čutenju v sebi in vibracijah, ki jih partner pošilja, pa se jo prepozna.
Pogledi na spolnost v zahodnem svetu se počasi spreminjajo, a to resnično zelo počasi. Ljudje, ne samo da se s teboj ne strinjajo, če si drugačen, drugače misleč, ampak te še celo gledajo po strani in si zanje čudak. Sploh te ne poslušajo do konca, ko jim poveš, kakšne so prednosti Tantre, kot bi se nekako sramovali samih sebe. 
