Dihanje se nam zdi nekaj tako zelo samoumevnega. Morda vam je že naslov članka vseeno pritegnil pozornost, ker v času, ko prvič vdihnemo in poslednjič izdihnemo, se dogaja marsikaj.

Dogaja se Življenje. In ni naključje, da zaživimo z vdihom in odidemo z izdihom. Da želimo srečno, izpopolnjeno življenje, živeti prisotno vsak trenutek, nam je že postalo jasno in trudimo se po svojih najboljših močeh, da si življenje vsaj približno kreiramo tako, kot nam najbolje ustreza. Kaj pa dihanje?

Ob tem se največkrat premalo zavedamo, da smo tudi tu sami Kreatorji, da tudi z vplivanjem na svoje dihanje lahko še kako kreiramo svoja življenja, da ne govorim o zdravju, vnosu kisika v svoje telo, vplivu na naše splošno počutje, energijo, da se nam s pravilnim dihanjem zmanjšajo bolečine v telesu, raven stresa, anksioznosti, izboljša spanec in še bi lahko naštevala, ampak naj bo dovolj to, da je dihanje naša osnovna življenjska funkcija, ki ji morda ravno zato posvečamo premalo pozornosti. Ker pač poteka avtomatsko. Načeloma. In načeloma nam je lažje stopiti v lekarno po zdravila, kot se posvetiti tako enostavnemu in predvsem poceni zdravilu, kot je dihanje.

Pomislite, kaj se vam zgodi ob večjih telesnih naporih. Ob stresu. Ko nas nekaj močno zaboli. Predvsem začnemo loviti zrak, ker v času naporov nismo pravilno dihali in nas organizem opomni, da nekaj ni v redu, da je nivo kisika padel pod dovoljeno mejo. Ko smo zelo lačni, nas želodec opozori na to in na hitro zmečemo vase hrano. Ko smo žejni, zlijemo vase ogromen kozarec tekočine. Ko nas telo opozori na pomanjkanje kisika, hlastamo za zrakom na hitro. V vseh primerih smo si naredili samo medvedjo uslugo. Če želimo biti nahranjeni, ne potrebujemo veliko hrane, sploh pa je ne vržemo vase. Telesa ne hidriramo kakovostno z ogromnim škafom tekočine, ker bo samo stekla skozi nas. In da se predihamo, ni treba narediti na hitro dvajset vdihov, temveč le nekaj pravilnih. In kaj je pravilno?

Dojenčkom in malim otrokom je to popolnoma jasno. Tako nebogljeni že vedo, zakaj imajo trebušno prepono, a bolj kot odraščamo, manj jo uporabljamo. Dihamo samo še s pljuči, pa še to površno. Vdihnemo zrak nekje do sredine pljuč, za izdih nam pa že zmanjka. To najlepše opazimo še posebej, če veliko govorimo v enem kosu in vmes po nekaj stavkih že hlastamo za zrakom.

Danes se res veliko govori o pravilnem dihanju, za to obstajajo celo tečaji, priročniki, vadimo na urah joge, pa se še vedno sprašujemo, če pravilno dihamo. Poznamo kar nekaj znakov, ob katerih ne pomislimo, da napačno dihamo. Ko kašljamo, medtem ko govorimo, pomeni, da med govorom nepravilno dihamo ali pa sploh ne. Če velikokrat zavzdihnemo, da bi naenkrat pridobili večjo količino zraka, če govorimo hitro, kar pomeni, da tudi prehitro dihamo in med besedami pogosto zajamemo zrak. Če imamo pogosto odprta usta, celo če smrčimo… Opazovanje našega diha nam marsikaj pove o tem, kako kakovostno je naše dihanje. Naslednje, kar je dobro preveriti, je naša telesna drža. Koliko časa dnevno se posvetimo svojemu položaju telesa. Večinoma so naša telesa v prisiljenih položajih, sključena, ko sedimo za računalnikom in v takšnem položaju je skoraj nemogoče pravilno dihati, saj je ključni del telesa zaprt in zgrbljen sam vase, ramena potisnjena naprej, trebušna prepona pa »pomečkana« nekje v trebušni votlini. Naj bo to opozorilo, da večkrat na dan preverimo, kako sedimo in opazujemo svoj dih. Ko se vzravnamo, globoko zajamemo zrak in sprostimo svoje dihalne centre. Ne samo zaradi dihanja samega, tudi hrbtenica nam bo hvaležna.

Osebno menim, da najlažje preverimo ritem svojega diha, ko ležemo na ravno podlago, položimo eno roko na prsni koš in drugo na trebuh ter z dvigovanjem in spuščanjem prsnega koša in trebuha preverjamo pot svojega diha. Pri nas je to klasičen, vsakokraten začetek vadbe joge. Posvečanje svojemu dihu. In naredimo globok vdih skozi nos v trebuh in izdih skozi usta. Opazujemo, koliko se nam dvigne ob tem trebuh, če sploh se, kako počasi se spušča, saj s tem dobimo tudi informacijo glede našega izdiha. Tako je, vdih še nekako gre, izdih pa se kar nekje izgubi. Izdihe skozi usta priporočam vsaj toliko časa, da ujamemo nek ritem, saj nam je lažje, ko poslušamo svoj izdih, ne samo, da ga občutimo. Zavedajmo se, da je ravno v izdihu tista moč popolne sprostitve, ki jo želimo doseči pri meditaciji, zato ni nič narobe, če je izdih glasen, da začutimo, kot da smo vanj položili vse napetosti, ki jih čutimo v sebi. Ko imamo občutek, da smo se umirili, da je naš dih enakomeren, lahko začnemo šteti čas svojega vdiha, čas med vdihom in izdihom, ter čas izdiha. Načeloma naj bi bil naš izdih dvakrat toliko dolg kot vdih. Če ob vdihu preštejemo do 4, naj bi ob izdihu šteli do 8, vmesen čas, ko dih zadržimo pa naj bi bil malce krajši od izdiha. Naučimo se izdihovati počasi, zavestno. In tudi ko izdihnemo, ne hlastnemo zopet po novem vdihu, ampak zopet počakamo nekaj trenutkov, dokler nam je še udobno, preden ponovno zajamemo nov zrak. Verjemite, če boste vadili samo to, boste v kratkem času opazili napredek in predvsem spoznali, da je takšen način tudi najosnovnejši za vse, ki se odločate o tem, da bi končno začeli meditirati. Že samo opazovanje svojega diha je najučinkovitejša meditacija, ki pa ji kasneje lahko dodamo še druge elemente kot je vizualizacija ipd.

Izkoristite čudovite trenutke v naravi in opazujte svoj dih. Svojemu telesu in življenju boste dali neprecenljivo darilo.

Romana Kos

Vir: mychi.si