Da, strašno gnusno sovraštvo je izraz ljubezni, vulkanski izbruh prvega izžarevanja prasubstance, ki je kot veste vržena iz svojega reda. To je ljubezen, ki ne najde več izhoda, ki nima modrosti. To je mogočno hrepenenje, ki izbruhne kot peklenski ogenj, da bi raztrgal in uničil.
Če te moči ljubezni, ki je prvo žarčenje Boga, ne znamo pravilno urediti, če ji ne moremo absolutno ustrezati, potem ostane naš svet divjina, ocean plamtečega ognja. Vendar tako daleč, kakor daleč se lahko vidi z daljnogledi, tako daleč se bodo videli plameni. In, če nič ne spremenimo, bo tako tudi ostalo. Ogenj protinarave nas bo sežgal. Kajti nihče izmed nas ni dober, vsi smo že od samega začetka na stranpoti. Kaj storiti? Vrniti se moramo na začetek, na začetek novega življenja, novega stanja duha, zavesti.
Če je ta začetek dosežen, potem bomo zmogli sile nasprotij v nas spraviti v ravnotežje in tega ravnotežja dovolili, da se bo v nas razvilo pravo delovanje. To pomeni, v tem padlem svetu sedmega kozmičnega področja zagotoviti resnično in odrešujočo Delo: z močjo ljubezni, modrosti, volje in delovanja. Šele potem bomo spoznali ljubezen v vsej resničnosti, izkušali jo bomo in oddajali. In potem ne bomo dejali: »O Bog, kako se ti zahvaljujem, da sem odrešen iz te solzne doline trpljenja in smrti, iz tega sveta prekletstva iz zla.« Če v sebi nosimo kaj od nesmrtne duše, če od tega tudi kaj razumemo, potem prijatelja in sovražnika ne bomo več ločevali v različne skupine. Ne bomo več enemu naklanjali in izražali svojo ljubezen, drugemu pa sovraštvo, ogorčenje ali jezen protest. Ne, kajti razumeli bomo, da so vsi, čisto vsi šli s poti. Razumeli bomo, da bi vsi, zares čisto vsi, v enakih okoliščinah ravnali enako in da nam to svetovna zgodovina nenehno dokazuje. Zato bomo vsem pošiljali svojo moč ljubezni. Moč ljubezni uničuje zlo in je najvitalnejša energija samega Izvora.
Mnogi med nami so zelo modri. Drugi imajo zelo trdno voljo, nekateri se odlikujejo z izjemno delavnostjo, vedno delajo. Toda razmislimo za trenutek: ali je naš temelj vsega, o čemer premišljujemo, meditiramo, v naši modrosti, vsega kar želimo, v vsem kar delamo, v naši zaposlenosti, ljubezen? V kolikor ljubezen kot najmogočnejše manjka, oz. če je prisotna le deloma in če dela razlike, potem nam bo padlo vse iz rok, nikjer, prav nikjer ne bomo uspešni. Ali pa nam bo znova vzeto vse , kar smo mukoma ustvarjali. Potem s številnimi drugimi delamo iz božanskega darila puščavo, kot temu povsem razumljivo pravi Sveto pismo. Tako se zgodovina spet ponovi. Razumeti moramo, da v našem bitju ne sme biti več nobenega odpora, nobene delitve na simpatijo in antipatijo. Kajti ljubezen se predvsem in najprej obrača k tistemu, kar se imenuje sovražnik, ki ima najmočnejši strup, kajti strup sovraštva, ki svet tako zastruplja, mora biti najprej premagan in spremenjen.
Ko dosežemo stanje zavesti, ko je tiho gorenje brezželjnosti v naravi postalo dejstvo in smo se na poti križa popolnoma zmanjšali, moramo postati sodelavci Boga in služiti univerzalni svetlobi. Toda, sedaj nam nasproti pride čuvaj vrat. Čuvaj vrat ali praga je simbol grešnega bitja, ki je skrit v našem višjem jazu kot kača-senca. Zaradi zakonov procesa se nam do zadnjega vsiljuje, dokler ne izgine in nam ne dovoli prehoda v duhovno sfero. Pri pojmu grešno bitje ne smemo misliti na fantom, na posledico strašnih dejanj in zločinov naših predhodnikov v našem energetskem telesu, ampak na vsoto vsega tistega, česar so se naši predhodniki in tudi mi sami oklepali in se še oklepamo.
Če samo pomislimo kdaj na življenjski strah, na grozo, ki je v eno z nami v boju za preživetje. To je en vidik Čuvaja vrat. Potrebno je v popolnosti razumeti, kakšen je Čuvaj vrat, da bomo lahko vsak trenutek vedeli, ali smo na svoji poti postali že dovolj močni, da bomo kos tej kači preteklosti. Čuvaj praga v največjem delu ni nič drugega kot zmota. Je zrcalo preteklosti. In napočil bo čas, da nam vse tisto, naj bo to v naših možganih, v našem srcu, ne more narediti ničesar več in nas ne more prizadeti. To grešno bitje Čuvaj vrat leži v nas ljudeh podobno kači skrito v Višjem jazu. Ko vstopi v Višji jaz Kristusovo sila takrat začne kača izgubljat na moči, dokler ni končno uničena. Brez tega procesa uničenja stare kače-sence, ni mogoč prehod iz sedmega kozmičnega področja v šesto kozmično področje.
Čuvaj vrat stoji pred vrati šestega kozmičnega področja. Ko gre kdo v šesto področje, se bo srečal s Čuvajem vrat. Čuvaj vrat tedaj odpre svoje maščevanje, da bi pogoltnil iskalca, ki se mu bliža, in bi mu pokazal, naj se vrne v področje, v ta svet katerem pripadamo po svojem naravnem rojstvu. Da bi uspeli, je za uspeh veliko bolj potrebno razmišljati o tem, kako bi spremenili samega sebe, o odpravi napak pri samem sebi. Pomislimo samo na duh strahu. Strah nas vse zajema in nas ima ujete zaradi tega, ker smo rojeni iz te narave. Strah je lastnost tega sveta. Bojimo se za svoje zdravje, svoj ekonomski položaj in za svojo vlogo v družbi. Strah nas je za našo posest, za ženo, moža, otroka, brata, sestro itd. Strah nas je zaradi dogajanj, ki lahko nastopijo v našem življenju. In tako iz strahu delamo stvari, ki bi jih morali opustiti, in opuščamo stvari, ki bi jih morali narediti. Strah, skrbi in groza prinašajo napetosti in nam povzročajo notranjo razdeljenost, v kolikor seveda sploh želite iti po Poti. Čuvaj vrat je za nas vse velika ovira in je vzrok, zaradi katerega vedno znova iščemo v svetu kompromis.
Čuvaj vrat nam bo vedno tako ali drugače povzročil strah. Potrebna nam je pomoč Kristusa, vztrajnost in stanovitnost, da bi strah v sebi izkoreninili. Priti moramo do notranjega miru, ki nam ga podarja ljubezen. Dokler pa ta ljubezen v nas še ni popolna, nam Čuvaj vrat zapira prehod. Biti osvobojen od strahu, skrbi in groze je naloga, ki nam je postavljena z Govorom na gori. To pa ne pomeni, da izničimo vse strahove, skrbi in bojazni tega sveta ter jih premagamo. Ne. Ne moremo jih premagati, kajti s tem svetom smo v bistvu eno. Ne, iz strahov, skrbi in bojazni se moramo dvigniti z močjo in lučjo drugega kraljestva. O Jezusu nam je rečeno, da je umrl in je bil pokopan, da je šel navzdol v kraljestvo smrti, da je vstal in šel v deželo očeta, Ta omenjena pot je univerzalna in velja za vse nas. Obstoja nenehni boj med človekom in človekom; grozljiva nasprotja ga ohranjajo v razdvojenosti. Po navadi so ljudje pripravljeni sovražiti Boga in svoje bližnje, vendar pa so po vrsti svojega izžarevanja vsi enaki drug drugemu, smo iz enega reda in smo med seboj v popolni harmoniji. In tako lahko govorimo o verigah, členih, ki so med seboj povezani in so v tem nenehnem, neizbežnem boju drug z drugim, ne da bi se lahko ločili drug od drugega. To je ta jezik, ki ga kot človeštvo nenehno govorimo, ko smo tako pogreznjeni v jamo smrti. In od tod prihaja trpljenje, ki se nikoli ne konča, to je zakon te narave, tega sveta.
Zato nam je potrebna pomoč Kristusa, ki je skrita v vsakem atomu in jo lahko najdemo vsepovsod. V celotnem, širnem prostoru ni nobenega mesta v katerem ta Prasila ne bi bila navzoča. Ta Prasila usposobi resničnega človeka za uresničitev božanskega načrta, ki biva v temelju vsega. Če se Kristusovi sili posreči rešiti našo dušo in se v nas zasidra moč večnega izbora, potem je naš zapor končan in so naše verige strte, ne glede na to, kako težke so. Odstranjene so s silno močjo bratstva drugega kraljestva .
Da, strašno gnusno sovraštvo je izraz ljubezni, vulkanski izbruh prvega izžarevanja prasubstance, ki je kot veste vržena iz svojega reda. To je ljubezen, ki ne najde več izhoda, ki nima modrosti. To je mogočno hrepenenje, ki izbruhne kot peklenski ogenj, da bi raztrgal in uničil.
