Če se malo poigram s pojmi iz dnevne politike, potem bi postavil ego v vsem svojem žaru na desni pol. Na levi pol bi postavil ego, ki si je nadel svetniški sij človekoljubnosti in pravičnosti. Vmes pa pač milijarde odtenkov sive.

In potem zanimiva dilema, kam na tej premici bi lahko postavili razsvetljeno zavest? Na prvo žogo se ponuja odgovor na sredino. V resnici pa razsvetljene zavesti na tej premici ne bomo našli. Res pa tisti na sredini, vsaj po svoji naravi, stojijo najbližje vratom v razsvetljenje.

Nima smisla sedaj vsem hiteti na sredino, ker se sv. Petra, ki čuva vrata v božje kraljestvo ne da prelisičiti. Razsvetljenje se itak ne zgodi po naši volji, temveč spontano, oziroma po božji volji.

Našo svobodno voljo ima ego za velik evolucijski uspeh. Ampak to ni. Za duhovni napredek v razsvetljenje moramo biti namreč svobodni ravno od svoje volje. Svobodna volja je namreč samo platforma na kateri se gradi naš ego. Ego, oziroma naša identiteta pa nam preprečuje vnebohod. Je težka, gosta miselna tvorba našega uma, ki ne pusti duše poleteti.

Odvreči bi jo bilo treba, kot balonar odvrže vreče peska, da lahko poleti. Kar je seveda težko izvedljivo v današnji družbi, kateri je zavladal ego. Tudi če nekdo začuti klic, je vse manj prostora za odmik od nore družbe.

Ego se sam od sebe ne bo odrekel prestolu. Sprejel bo kvečjemu kakšno ideja o duhovnem zdravju. V smislu, da naredi nekaj za svojo dušo. Da je zdrav ego v zdravem telesu. Malo joge pa malo meditacije.

Ampak bolje om kot bum.

Ego in razsvetljenje nikakor ne moreta sobivati. Kompromisi z razsvetljenjem niso možni. Razsvetljenje je kot sonce, ki se ne pogaja z oblaki na nebu. Za ego pa razsvetljenje nima nobene uporabne vrednosti.

Sonce bo zmagalo, prej ali slej. Bojim se samo, da bo pod njim ostalo pogorišče.