Večina ljudi si na vsake toliko časa želi spremembo v svojem življenju. Želijo si spremembo doma, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu, želijo zamenjati avto, prebeliti stanovanje, kupiti vikend, se preseliti, imeti še enega otroka … Vse te spremembe pa izhajajo iz ideje "ko bom imel to in to, bom pa srečen!" Na primer "Ko bom imel večje stanovanje, ko bom imel partnerko, ko bom imel nov avto, ko bom imel vikend na morju, ko bom imel karkoli že …, bom pa srečen."

BOM PA SREČEN. Vendar ta 'sreča' ni tista sreča, ki bi trajala, ampak je pogojena iz naših podzavestnih vzorcev in želja ter izgine tisti trenutek, ko so te želje uresničene. Pravi občutek sreče ali radosti prihaja iz globin naše notranjosti in ne iz zunanjih stvari ali uresničenih želja, s katerimi se obdajamo. In ta občutek radosti je tisto, kar iščemo in po čemer hrepeni naša duša.

Nekateri radost iščejo na različnih delavnicah, kjer se lahko uglasijo s svojim višjim jazom, s svojo dušo, povežejo s svojo intuicijo in so nekaj časa v "zamaknjenem" stanju. A vse to je le začasno. Prej ali slej lahko takoj, ko stopimo skozi vrata v realni svet ali pa čez nekaj ur oziroma dni, ko se srečamo s svojim partnerjem, otroci, starši, sodelavci, ali pa ko obsedimo v stanovanjem sami v pasivnosti in lenobi, izginejo še zadnji ostanki "zamaknjenega" stanja oziroma povezanosti s svojim bistvom. Na plan privrejo stari nerazčiščeni občutki, potlačena boleča čustva, vzorci in pričakovanja, po katerih se avtomatsko odzivamo, podzavestni spomini na travmatične dogodke v našem življenju, ki so nas prizadeli in jih ne moremo spustiti.

Spomnimo se na zamere, ki nikoli ne spijo in nas izčrpavajo. Veliko ljudi v določeni fazi uporablja celo duhovnost kot beg pred resničnostjo, da se jim ni treba spopadati in soočati z bolečinami, ki jih nosijo zakopane v sebi in v vsakodnevnih situacijah butajo na dan. Lažje je meditirati in "biti srečen" nekaj minut ali nekaj ur, kot pa se soočati s samim sabo in s tem postopoma pridobivati nazaj svojo energijo in sam zavestno ustvarjati občutek radosti v svojem življenju.     

Problem "začasnega stanja zamaknjenosti" je tudi v tem, da posameznik prej ali slej opazi, da se njegovo življenje ne spreminja. Hodi na delavnice, se povezuje z angeli in vodniki, dviguje vibracijo in hrepeni po srečnem življenju. A resničnost je takšna, da ga še vedno obkrožajo isti ljudje (ki ga nenehno "živcirajo"), pa da še vedno hodi v isto službo, da je odnos otrok ali staršev do njega še vedno enak in da ima v partnerskem odnosu še vedno občutek manjvrednosti in popuščanja na račun kompenzacije svojih želja.

POT ZAVESTNEGA ŽIVLJENJA

Vprašanje, ki se postavlja samo od sebe, je, kako se iz potrošniškega načina iskanja sprememb in kratkoročnih zadovoljitev ter iz "ukvarjanja z duhovnostjo" kot bega od realnega življenja soočiti in znajti sam s sabo. Da posameznik ne zapade v eno ali drugo skrajnost, da ni usmerjen povsem v materialni svet potrošništva in da na drugi strani ne beži od izzivov vsakdanjega sveta v idejo duhovnosti kot izgovora "jaz sem duhoven, jaz sem nad materialnim svetom in nad vsemi, ki živijo v potrošniški družbi, kajti jaz se ukvarjam z duhovnostjo in meditiram" …

Nič ni narobe ne z duhovnim znanjem in ne z materialnim svetom. Problem je v našem odnosu do tega. Ali smo preveč razpeti v enem svetu ali pa v drugem. Strast in radost naj bi čutili od znotraj, energija zanjo pa prihaja iz našega odnosa do sebe in posledično do življenja okoli nas. Če smo zabasani z raznoraznimi vzorci, ne more biti radost v nas, če smo pa usmerjeni samo na materialne dobrine, pa še čutimo ne sebe.

Vse do takrat, ko spoznamo, da je resnica v nas samih in da nas samo soočanje s temo in svetlobo, ki se prepletata znotraj naših globin, lahko pripelje na pot zmernosti in radosti, se bomo še naprej zgubljali v tolmunih potrošniškega nakupovanja ali pa na duhovnih krožkih, ki večinoma gradijo na pasivnosti posameznika. Na žalost moramo spoznati vse ekstreme, eno in drugo plat, živeti na tej strani in na oni strani, da lahko postopoma dojamemo, kaj zavestno življenje sploh je. Pot je dolga in odvisna od vsakega posameznika posebej, od njegove namere in želje po spoznavanju samega sebe. Ne gredo vsi po tej poti, veliko se jih nanjo odpravi, a le redki so tisti, ki pridejo do konca. Potencial za to pot pa ima vsak!

Natalija Pavlin