Mir ni odsotnost konflikta ali agresije. Mir je transformacija surove moči v moč uma in srca. Mir je človeška osredotočenost jeze in ambicije na potrebe sveta in ustvarjalnega prispevka življenju in kulturi. Mir je aktivna stvar, močna in smela.

Nasilje se pojavi, ko izgubimo lastno moč in nam ne ostane nič, edino delovanje s pomočjo malikov - pušk in ostalega orožja - ki izneverjajo slabosti. Nasilje je zagrajena življenjska sila. Je pobesnela kreativnost in zatrta individualnost. Torej, prvo, kar lahko storite pri soočenju z nasiljem, je da si dovolite biti šibki. Nasilje potrebuje zadostno mero resnične moči. Čeprav izgleda, da ima nasilje moč, je nasilje najšibkejša izmed vseh stvari. Zunanjost je varljiva. Oseba s puško ali narod z močno vojaško obrambo izgleda močno, ampak v bistvu so, bodisi nevedni, bodisi obupani, lahko da so tudi oboje hkrati. Puška lahko vzame življenje, a oseba, ki jo drži nima dušne in duhovne moči.

Če pogledamo vojni v obraz, je mogoče vabljivo, da osvojimo pasivno držo, mir kot neagresivnost. Ampak moramo razlikovati med nasiljem in agresijo. Nasilje pomeni delovati iz zaprtega in okorelega srca, ampak agresija, če jo definiramo kot moč duše, pomeni potrebo v vsakem trenutku. Biti ustvarjalen, ljubiti in prispevati skupnosti, pomeni biti agresiven. Z radikalno novimi idejami boste zmotili druge in vaš prvoten jaz. Mogoče boste druge užalili z idejami, ki so v nasprotju s tistimi, ki so drugim drage.

Kot odziv na konflikt, pogosto poskušamo zaustaviti naše nasprotnike, namesto da bi se z njimi spoprijateljili. Surovo moč pomešamo s semenom vitalnosti, ki jo vsakdo potrebuje. Tako moč okrepimo in le to vso stvar samo še poslabša.

Prva poteza za mir je, da skrbno preučimo, kje se nasilni ljudje počutijo nemočne, ogrožene, šibke Ne glede na smer, kar ostaja, je problem moči in en ekstrem se ne razlikuje od drugega. Pri razkritju moči morate pokazati vaš strah. In delovati nasilno pomeni odkriti globoko zmedenost srca in uma, pokazati, kako zelo sta moč in šibkost oddaljeni.

Za podpiranje miru morate biti močni. To pomeni, da se morate izogibati razkazovanju moči in uporabljanju praznih, napihnjenih besed moči. Če vaša moč izvira iz srca, potem ne rabite tovrstnega razkazovanja.

Danes je naša naloga in cilj, ki ga moramo doseči, da vsem narodom zagotovimo ekonomsko, politično in socialno moč, ki jo potrebujejo. Naslednji korak je omejen na tiste, ki imajo vojaško moč, da raziščejo, kaj je potrebno, da se preobrazi moč orožja v moč duše.

Če si je narod nakopičil orožje in slabe šole, je to znamenje, da je problem moči resno ušel iz vajeti. Moč duše ustvarja mir in tam kjer je mir, je toliko za narediti, toliko za ustvariti, da temu tako ostane, da ne preostane časa in energije za vojskovanje. Ljudje, ki sta jih prevzela delo in družina, si ne morejo predstavljati, da bi se šli vojne. To nima nobenega smisla.

Pomembno je, da se ne umaknemo iz vojn, ampak da jih spremenimo v moralne bitke, v katere se spuščamo s seboj in nam bližnjimi. Ampak tovrstno vojskovanje poteka znotraj in zunaj, v areni duše. Če bitka poteka na zemlji in na nebu, je duša nezavarovana. Zaradi vsake krogle in vsake bombe je še težje vzpostaviti človeško skupnost. Moč rabimo drugje.

Tudi voditelji za katere menimo, da so odgovorni za vojno, ne bodo potegnili koristi iz naših napadov. Potrebujejo močnejšo imaginacijo in duhovno vizijo, da vidijo situacijo globlje. Potrebujejo ideje in alternative. Ni nobene koristi, če moraliziramo proti tistim, ki so se spustili v vojno. Moraliziranje rodi moraliziranje. Bolj bi bili učinkoviti, če bi vstopili v konflikte premeteno in se izognili posploševanjem.

Ljudje se nagibaju k demoniziranju in kanoniziranju voditeljev. Iz njih delamo zvezdnike. Mednarodni konflikti potekajo na mitskem nivoju, jezik je pretiran in napihnjen. Voditelji bi lahko uporabili prijaznejše, bolj osebne, bolj navadno medsebojno komunikacijo. Človeško in zemeljsko.

Voditelji vojn avtomatično prevzamejo paranoično in sumničevo pozo. Mednarodna politika temelji na ustrahovanju. Zelo malo jih naredi prvi korak k odgovornim in miroljubnim pogajanjem. Ena stran se boji, da bo druga tako v prednosti. Kot če bi gledali otroke na igrišču. Samo njim ne moremo očitati: pogledati moramo vase.

Če bi mi državljani, oboroženi z dušno imaginacijo, podali miroljubne predloge, bi nam naši voditelji mogoče sledili. Seveda se nas mora zbrati količinsko veliko, da nas slišijo, besede morajo biti prepričljive. Danes mnogo ljudi obupa, ker verjamejo, da so nihče, napram tistim, ki so na oblasti. Motijo se. Na milijone ljudi se lahko spremeni, če so jezik, želja in srce na pravem mestu.

Valerija Hozjan
Vir: http://www.resurgence.org