Človekova svoboda daje sodobnemu človeku možnost, da se svetovno nazorsko opredeli po svoji vesti in vedenju. Tudi vneti zagovorniki Krisusovega nauka znajo reci "ne" božjemu povabilu in zavrnejo Boga češ, da je Bog le psihično dejstvo tistega človeka, ki Boga potrebuje. Sami pa ga ne potrebujejo, strinjajo se pa s Kristusovim naukom, na katerem temelji naša kultura, ki izhaja iz krščanskega etosa.

Nekateri očitajo človeške slabosti preteklemu in tudi sedanjemu vodstvu cerkvene hierarhije in na vse možne načine iščejo razloge, da bi razvrednotili religijo in verujoče. To so dejstva, ki jih vsakodnevno izpričujejo razni prispevki v medijih.

Vedenje o zgodovini greha, ki je omogočila zgodovino odrešenja, zahteva vedno znova kritičnega duha. Nekateri gredo s svojim razmišljanjem in razčlenjevanjem tako daleč, da postavijo vero in religijo v nasprotje, čeprav sta obe neločljiva celota. Religija vedno kaže na svoje prvotno jedro, na vero. Religiozen človek kaže na ontološko razsežnost bivanja, ki je del njegove biti pred njegovo vsako svobodno odločitvijo in mislijo. Človek odkriva svojo povezanost z resničnostjo, katere pomen v tem trenuku še povsem na razume. Pri tem se nasloni na skrivnost lastne eksistence, ki je povezana z neko skrivnostjo. V tej praznini tiči božja navzočnost. Človekov krik ni nič drugega kot odmev božjega glasu, ki ga kliče in določa njegov način bivanja. Človek se s tem sprijazni, sprejme svojo odvisnost in da ima skrivnosti, s katerimi se sooča. Tako človek razume svoje življenje kot življenje iz odvisnosti in daje prostor skrivnosti, ki se mu odkriva. Toliko bolj, kolikor bolj se človek odpira. Človek pa lahko stori tudi to, da beži pred svojo odprtostjo in jo skuša napolniti z Absolutnim, ki ga ustvarja sam in ki samo delno poteši njegovo lakoto.

Naša eksistenca nam vsekakor mora odgovoriti: ko kličemo na pomoč v ogroženosti, tedaj se človek obrne na Boga, ker potrebuje nekoga, da mu pomaga; ko čutimo želje po izpolnitvi, ki izhajajo iz srca in kličejo po brezmejni sreči, večni ljubezni in neomejeni spravi; kot spoštovanje, ker je Nanj usmerjen kompas naše eksistence; kot izročitev drugemu, ker smo svoje življenje prepustili načrtom skrivnosti in Mu podarili izvirno ljubezen svoje eksistence.

Vse našteto so koraki na poti zorenja v odgovorno izražanje svoje biti. Ta proces vključuje človekovo čustvo skrite želje našega srca kot podaritve sebe drugemu. Trajno kritično opazovanje samega sebe in neprestano obračanje k Absolutnemu je izkustvo, ki se izraža s pomočjo naših psihičnih, razumskih, mentalnih, družbenih in kulturnih resničnosti. Vse to raste iz sveta ljudi, njihove pripadnosti, konfliktov in ciljev. Transcendalna odprtost za skrivnost je vera, za njeno zgodovinsko - kulturno obliko pa je religija, ki je izražena in insitucionalizirana kot vera. Vera je jedro in substanca religije. Vera se izraža v socialni razsežnosti. Tako nastaja religija po Jezusu Kristusu s svojimi institucijami, izročili, običaji in sakralno oblastjo, ki postaja vidna v obredih in simbolih. Zakoreninjena je v človekovo čustveno življenje. Želi odgovoriti na človekovo hrepenenje po popolnosti, spravi, nesmrtnosti in sreči. Nesmrtnost je naše hrepenenje, ker človek hoče živeti vekotrajno. Nase prižemamo tudi etično razsežnost, vzroce in kodekse obnašanja pa v osebno in družbeno življenje. Vera se izraža na intelektualni ravni, kjer se oblikuje kot nauk s svojemi zapovedmi, življenjskimi resnicami v Svetem pismu in evangeliju.

Krščanstvo je kulturni pojav, ki lahko v izraznih oblikah vere odkriva in razodeva misli, delo in poslanstvo Jezusa Kristusa in jedro, iz katerega rasteta religija in vera.

Vera je prvinsko izkustvo človeka. Nobena družbena ureditev ali filozofija še nista našli človeku drugega nadomestila. Pravo razumevanje Cerkve v našem delu katoliškega sveta ustvarja prostor za njeno povezovanje z ljudmi in njeno pozitivno vrednotenje tudi na vzgojnem področju in povezovanju mladih v bratsvu in sestrinstvu ter medsebojni ljubezni in miru. Cerkev ohranja zgodovinsko kontinuiteto vere v Boga Očeta, ki je poslal svojega Sina, da bi v moči Svetega Duha odrešil ljudi. Te vere pa ni mogoče pretvarjati in jo podajati na izkrivljeni način s popuščanjem pri vrednotah in svetosti življenja. To je smer, po kateri se vera udejanja. Pri tem pa ima vsak človek svojo vest in ravna po svoji presoji in zavesti. V tem je podana edinost in univerzalnost Cerkve. Izdelavo meril določa kraj, kjer se izvršuje praksa in kjer se izraža teoretično razmišljanje. Ni mogoče razvijati cele vrste prvin, naukov, meril in nazorov, ki rastejo kot gobe po dežju iz načel pravšnjosti in koreninijo v problemu sinkretizma, druga pa izhajajo iz samoumevanja krščanske vere.

Dogaja se, da nekateri laiki hočejo preobleči religijo v socio-kulturno preobleko časa. To so vprašanja, na katere se odziva človekova vest. Prihaja tudi do religije brez vere in vere brez religije. Včasih beremo takšne objavljene prispevke, ki imajo en sam predznak: neznanje, nerazumevanje bistva in nestrpnost. Religija brez vere je patologija in ji gre le zase. Taki pojavi služijo kompenzaciji človekovih frustracij in ustvarjanju lažega občutka varnosti. Tako relegija postane le še navidezna psihična funkcija in se ne odpira več božji skrivnosti. Na intelektualni ravni se degenerira v dozdevno gnozo, ki hoče najti skrivnost v formulah in dogmi, ki morajo biti še dobesedno konservirane. Etika pade v hinavščino in se opravičuje z raznim pisanjem kot prazno prizadevanje. Tako delovanje postane dejavnik zatiranja vesti in zavesti. Zanikanje socialne razsežnosti religije osiromaši vero, da postane neučinkovita in čista privatizacija nekaterih posameznikov, ki jo po svoje razlagajo in širijo. Tako postane religija abstraktna in prazna ter naposled razčloveči vernika in se prilagaja samovoljnemu okusu in razlogom posameznika za njeno umevanje in razumljenje. Jezus Kristus izraža, konkretizira in oblikuje zgodovinsko polnost vere, religija pa uresničuje svoj smisel, da obstaja in se ne sme ločiti od vere.

To so bila nekatera razmišljanja. Vabim vas, da v komentarju podate tudi vi svoje razmišljanje o teh vprašanjih.

Tatjana Malec